Zadnjič sem opazovala žensko, ki je stala pri semaforju in čakala, da prečka cesto. Bila je starejša, lepo urejena, s torbico pod roko in živčnimi nogami. Če bi jo dvignili 10 centrimetrov nad tla, bi njene noge cepetale v zraku, tako razburjena se je zdela. Nato pa sem opazila še eno malenkost - pogovarjala se je sama s seboj. Jezno si je nekaj mrmrala, razlagala in ritem govora spremljala s tem navideznim cepetanjem.

Lahko stavim, da bi jo nekateri označili kot "noro". Tudi sama sem razmišljala, da pogovoranje s samim seboj ne more biti "normalno". Ni namreč nekaj, kar opazimo v bližnji okolici, ponavadi se tudi ne pogovarjamo sami s seboj naglas. A kaj je sploh normalno?

... razmišljala sem o tem notranjem glasu, ki ga imamo vsi v sebi. Tistem, ki nam v vsakem trenutku nekaj razlaga. Odpreš predal.... "ne tole, kje je radirka, aha tukaj je..." ... Greš od doma ... "upam, da sem zaklenila... brrr je mrzlo"... prideš v pisarno ... "kako lepo je spet srečati te nasmejane oči" ... in tako te ta glasek spremlja vsepovsod. Ga imaš tudi ti?

Kaj je torej razlika med nami in žensko s prehoda za pešce? Zakaj ona ni normalna, mi pa smo, ker smo tiho? Ona je toliko bolj kreativna, toliko bolj svobodna, da se ne ozira na okolico in si na glas pripoveduje tisto, kar ji govori notranji glasek. Zakaj bi mi bili bolj normalni, če smo morda zadrti, ker ne izražamo svojih misli z melodijo glasu zaradi okolice, ali ker pač tako nismo naučeni...?

... in tako je ženska s semaforja v meni prebudila to misel o normalnih ljudeh in besedah, ki odmevajo v glavi. Ene so namreč take, da se pojavijo kot metuljčki, druge pa pustijo sled za seboj in se večkrat vrnejo nazaj. Kot dobre misli prijatelja ali rima, ki se jo spomnimo ob klepetu ... odmevajo potihem... ali odmevajo naglas ...