Moj dedek je že dolga leta pokojni. Po moje do današnjega dne nisem zmogla izgovoriti ti dve besedi skupaj: "dedek" in "pokojni". Njegova smrt me je zelo prizadela in še danes gledam na ta dogodek z varne razdalje.

Žalostno je, da se sploh ne morem spomniti ali je umrl leta 1992 ali 1993. Se mi zdi, da bo 1993 prava. Na ta dan je princeska guppy izgubila svojega princa. Namreč, dedi je bil tisti, ki se je z mano znal oddaljiti od trušča in gneče in me postaviti v samo najin svet. Na prestol, ki ga potrebuje vsaka mala deklica, da se počuti ljubljeno.

Verjetno je 500-kilometrska razdalja med nami vplivala na to, da smo se imeli zelo radi, ko smo preživljali čas skupaj. Tako smo vedno kričali od veselja, ko smo se spet srečali, leteli drug drugemu v objem in cela ulica je vedela, da smo prišli iz Ljubljane. Med tem, ko so moji starši klepetali z odraslimi, sva z dedkom zakorakala naravnost v ločeno sobo, zaprla vrata in na mizo postavila šahovsko tablo. In dedi... on je bil pravi majstor. Ni maral izgubljati, tako da me je občasno prelisičil naj pogledam stran in mi s table ukradel kakšno figurico. Jaz sem se pa pretvarjala, kot da ne vem, ker je tako igra bila slajša - oba sva bila zadovoljna z izidom. Jaz, s časom preživetim z njim, on pa z naslajanjem nad zmago nad svojo vnukinjo :)

Ko obiščem babico, včasih ne morem na njegov grob. Sploh ne, če je kdo zraven. Najraje sem parkrat šla sama, sedela na robu spomenika in jokala. In to je bilo dovolj, da sem spet čutila to vez med nama. Da je on v redu. In jaz tudi.

Nekaj dni nazaj sem ga sanjala. Po tolikih letih. Kot da je opazil spremembe, ki se dogajajo v meni... in se prišel nasmehnit. Kot da je prikimal, da počnem prav. Da bo vse v redu ...

.. in zdaj lahko spet brez solza ali z njimi, zaigram eno partijo s teboj...