|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
guppy
Courage is the quiet voice at the end of the day saying: "I will try again tomorrow." (19.5.)





petek, 2.4.2010

Besede, ki odmevajo v glavi31

Zadnjič sem opazovala žensko, ki je stala pri semaforju in čakala, da prečka cesto. Bila je starejša, lepo urejena, s torbico pod roko in živčnimi nogami. Če bi jo dvignili 10 centrimetrov nad tla, bi njene noge cepetale v zraku, tako razburjena se je zdela. Nato pa sem opazila še eno malenkost - pogovarjala se je sama s seboj. Jezno si je nekaj mrmrala, razlagala in ritem govora spremljala s tem navideznim cepetanjem.

Lahko stavim, da bi jo nekateri označili kot "noro". Tudi sama sem razmišljala, da pogovoranje s samim seboj ne more biti "normalno". Ni namreč nekaj, kar opazimo v bližnji okolici, ponavadi se tudi ne pogovarjamo sami s seboj naglas. A kaj je sploh normalno?

... razmišljala sem o tem notranjem glasu, ki ga imamo vsi v sebi. Tistem, ki nam v vsakem trenutku nekaj razlaga. Odpreš predal.... "ne tole, kje je radirka, aha tukaj je..." ... Greš od doma ... "upam, da sem zaklenila... brrr je mrzlo"... prideš v pisarno ... "kako lepo je spet srečati te nasmejane oči" ... in tako te ta glasek spremlja vsepovsod. Ga imaš tudi ti?

Kaj je torej razlika med nami in žensko s prehoda za pešce? Zakaj ona ni normalna, mi pa smo, ker smo tiho? Ona je toliko bolj kreativna, toliko bolj svobodna, da se ne ozira na okolico in si na glas pripoveduje tisto, kar ji govori notranji glasek. Zakaj bi mi bili bolj normalni, če smo morda zadrti, ker ne izražamo svojih misli z melodijo glasu zaradi okolice, ali ker pač tako nismo naučeni...?

... in tako je ženska s semaforja v meni prebudila to misel o normalnih ljudeh in besedah, ki odmevajo v glavi. Ene so namreč take, da se pojavijo kot metuljčki, druge pa pustijo sled za seboj in se večkrat vrnejo nazaj. Kot dobre misli prijatelja ali rima, ki se jo spomnimo ob klepetu ... odmevajo potihem... ali odmevajo naglas ...

 

 



Oznake:


Klikni tu in ustvari svoj spletni dnevnik!
Edinstveno obdobje, nepozabni spomini! Zabeleži vse mejnike in pomembne dogodke vaše družine v spletnem dnevniku. Deli jih z Ringarajino skupnostjo ali zakleni le zase.
Prijavite se ali pa se registrirajte, da boste lahko objavili komentar.







2.4.2010
Ponavadi se reče, če se pogovarjaš sam s seboj se pogovarjaš s pametnim.
image

MancaS

20.4.2010
Sej smo socialna bitja. Spoštovati je treba tudi družbene norme. Si predstavljaš kaj bi bilo če bi vsi razmišljali naglas?
Če bi skoz govorili nas itak nihče ne bi poslušal. Pa še... za mnoge misli je pomembno, da ostanejo skrivnostne. Mar ne?

20.4.2010
Niso vsi socialna bitja. Nekateri so radi sami. Nekaterim družbene norme ne pomenijo nič. Ni jim potrebno biti del družbe, biti sprejeti. Pa to še ne pomeni, da niso "normalni". So pač drugačni, samosvoji.
Prijavite se ali pa se registrirajte, da boste lahko objavili komentar.


Klikni tu in pokukaj v druge javne dnevnike!
Skupaj upamo, se veselimo, jočemo, rastemo...