Ravno nekje okoli novega leta je bilo, ko sem se pošteno nasmejala kolegu, ki je oddajal papirje pri enem od organov državne uprave. Papirji so bili namreč brez žiga, ker zakon dovoljuje, da firma posluje na tak način. A to, kar so na državni upravi tuhtali in končno stuhtali je, da papir brez žiga ne more biti veljaven, če mu ni priložen papir (brez žiga), na katerem piše, da podjetje posluje brez žiga. LOL.

- - -

Danes sem se spomnila na to prigodo, ko sem razmišljala o nečem povsem drugem. O tem, kako določeni ljudje pustijo svoj pečat v naših življenjih. Pustijo svoj spominek, svoj žig, kot popotnico za naprej in spomin za nazaj :)

To, česar ne veste o meni je, da na zelo intimen način v svoje spomine vpletem malenkosti, ki me potem še leta spominjajo na določeno osebo. Za nekatere ljudi je namreč škoda čakati, da bodo pri tebi pustili pečat, ker se lahko zgodi, da tudi oni poslujejo brez žiga. LOL. Smo pač v modernih časih :), jaz pa na nekatere rada ohranim večni spomin ...

... in namesto, da vam razkrijem kako točno to počnem, vam bom opisala kako to počne eden najbolj iskrenih ljudi, ki jih poznam. Je človek 60-ih let, ki vse kar ima in dela, posveča svoji družini. Je eden redkih ljudi v mojem življenju, ki tako skrbno negujejo svoje družinsko gnezdo. Življenje nam marsikaj prinese in odvzame, a ta družina bo obstala, pa če bo ne vem kaj.

To, kar mi je pri njem zelo zanimivo je, da že leta ob menjavi tapet v stanovanju na točno določeno mesto na steni v hodniku zapiše celotno družinsko zgodbo. Prekrije jo s tapeto.

Pravi, da so na tej steni zapisani vsi pomembni družinski dogodki, odkar so se vselili v to hišo ... od porodov, porok, selitve otrok iz hiše, smrti kužka ... in kar je najbolj zanimivo - njegova družina ne ve nič o tem. On to počne z dobrim srcem in mislijo, da bo morda nekdo nekoč s stene umaknil ravno to tapeto in odkril celotno družinsko zgodovino, njene vrednote, dogodke, ki so jo zaznamovali...

Res lepo - početi nekaj, za nekoga, v spomin. Žig na papirju. Sledi korakov v pesku ...