Pa je res, kar pravijo. To, da je najtežje zapisati prvi stavek. Čeprav vem kaj bi morala zapisati, da bi se morala predstaviti. No, vsaj lepo bi bilo. Pa se mi besede kar ne speljejo v besedilo. Že vsaj sedemkrat sem štartala.

A ni to čudno?  V življenju se mi skoraj nikoli ne zgodi, da bi mi zmanjkalo besed. Vedno so na zalogi. Še preveč jih je. Sposobna sem govoriti z možem celo pot do Murske Sobote in nazaj.  Sicer še vedno trdim, da toliko govorim le zato, da med dolgo vožnjo ne zaspi, pa mi tega celo on ne verjame.

No,  saj vemo kako je… »Baba je kt mobitel,« bi rekel Serpentinšek, »k ga ugasneš, pa še kar trese…« Eh, jej, moja zgovornost je včasih blagoslov, drugič pa prekletstvo. Spomnim se trenutkov, ko sem bila še otrok in kasneje najstnica… ko sem pač živela v krogu svojih nesramno in nemarno iskrenih sovrstnikov in mi je kdo zabrusil, da sem »goflja« ali pa, da "stalno otresam"… Vsakič znova sem se odločila, da ne bom več toliko govorila, da bom res postala bolj tiha in skrivnostna oseba, pa mi nikoli ni uspelo zdržati več kot minuto in šestdeset_____ sekund.

Ko razglabljam o tem, sem se spomnila na hecen dogodek, ki se mi je zgodil na troli v času študija. Trola je bila polna, sošolka je sedela, jaz pa stala ob njej in ji z vso vnemo, hitrostjo in spevnim dialektom, razlagala in govorila in govorila in govorila za življenje povsem nepomembne zadeve. Ker sem opisovala dogodek, ki je bil v mojih očeh smešen, sem se ob vsej brzini s katero sem pripovedovala, še smejala, kar pomeni, da je bil moj glas še višji in še bolj nadležen… Skratka na eni izmed postaj vstane gospod, ki je sedel poleg sošolke in mi zabrusi: »Pa kdo vas bo celo pot poslušal?!« …in gre kar dol s trole. Najbrž  sem ga s svojim čvekanjem pregnala precej prezgodaj in je moral ubogi dedek pešačiti naslednje tri postaje. Od samega šoka in slabe vesti sem bila potem tiho. Nadaljno minuto in šestdeset_____ sekund.

Bila so obdobja, ko sem nujno morala hujšati. Pravzaprav je to obdobje kar stalno prisotno, čeprav v resnici sploh nisem (pre)težka. Razen kadar preveč govorim. In to je bolj ali manj vedno.  No, skratka… obdobja hujšanja… vsakič kadar sem zavrnila kako sladico z izgovorom, da hujšam, je bil odgovor enak: »Ja kam pa ti hujšaš, a v jezik?!«

Drage moje (če bi nagovorila še moške, bi imeli ob naslednjem odstavku verjetno tudi perverzne misli, kar seveda ne želim). Jezik je moja najbolj izvežbana mišica. Treniram ga tako redno, da na njem ni niti sledi maščobnega tkiva, zato hujšanje v jezik odpade. Me pa radosti misel, da več kot govorim, več energije porabim. Se pravi – zakaj bi se odpovedala tortici, če lahko povem današnji dogodek eni znanki več, pa jo že »pokurim«. Ali pa ga natipkam še za vas, pa lahko pojem še eno tortico za povrh.

In spet se mi je zgodilo… hotela sem se predstaviti in napisati nekaj o sebi, pa sem se tako razgovorila, da bo ta tema ostala za naslednjič.

Vaša Nela