Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati? Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.
Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.
Elzard Bouffier - njegovi želodi in zgodba Življenja. To je zgodbo o Možu, ki je sadil upanje in žel srečo. Vsak trud šteje. Zgodba je resnična. Veliki mož je leta 1910 v Franciji sredi puste, zapuščene pokrajine (v Alpah) ...začel saditi drevesa. V pokrajini je bilo malo vode, bilo je zelo vetrovno, dežela je umirala. Elzeard je pasel ovce, ob tem pa je imel čas, da je izbral najboljši želod in vsak dan posadil sto želodov. Dan za dnem, leta in leta. Po treh letih so že odganjali prvi hrasti, ki so bili po prvi svetovni vojni višji od odraslega človeka. Niso vzklili vsi želodi, a gozd je vztrajno rasel. Elzeard je dodal še nekaj bukev in brez. Kazala so se prva znamenja življenja. Veter je raznašal semena, rastlinje se je obnovilo, ljudje so se začeli priseljevati. Pokrajina se je spreminjala. Ovce čez čas zamenjal s čebelami in tako še dodatno pomagal naravi pri njenem življenju. V svojem življenju je posadil gozd, dolg 11 km in širok 3 km. V tišini, brez senzacij...več deset_ tisoč hrastov. Elzeard je umrl leta 1947, star 87 let, ko je pokrajino že dolgo lepšal gozd in se je v bližino naselilo 10.000 ljudi. To je vrednota srca, uči kako imeti so-čutje do vsega okoli nas, samega sebe in kako živeti z vedrino, čeprav je včasih ne vidimo skozi naše oči...
.jpg)
.jpg){kind=small}
