Kako preprosto znamo ženske zavesti kajne? V zadnjem oglašanju sem se nameravala predstaviti, pa sem se tako »razgovorila«, da sploh niste opazili, da se nisem predstavila, kar priznajte!

Moje ime je Nela. Drži se me italijanski priimek Cocci, ki se prebere lepo zveneče, italjansko, s Čjem (vedno sem si predstavljala kakega zapečenega špagetarja, kako bi to znal on dobro povedati!). Študirala sem eno, delam čisto nekaj drugega. Študij mi je bil všeč in to kar počnem sedaj, mi je tudi.
Sem mlada (itak, katera ženska tega ne bi trdila) mamica z eno hčerko in enim možem (ki priimka ne zna izgovoriti tako zveneče, kot bi to opravil kak italijanski črnolasec na Vespi).
Oba (mož in hčerka) sta zlata in ljubka in krasna - z občasnimi izjemami, ki se zgostijo tam okrog polne lune in mlaja. Želja po tretjem članu družine, ki bi ob luninih menah poleg sitnobe moža in hčerke, tulil v zibelki, mi vedno pogosteje preseka misli, a pustimo se presenetiti.

Smo eko družinica? Trudimo se. Pa nam uspeva? Ne vedno.
In o tem vam bom pisala v eko-lumni (ki bo včasih le e-kolumna). Namreč, kako se trudiš biti eko, pa se kakšen večer ne moreš upreti dolgemu stanju pod tušem z vročo vodo. Kako nakupim poln hladilnik eko jogurtov, potem pa si na kos kruha namažem majonezo s sirom. Kako kupim eko čokoladni namaz, ki ga potem z užitkom pomalica mož, ki pač obožuje grenko čokolado, jaz pa raje podležem Nuteli. Kako se trudim obdelati vrt in kako mi to ne uspeva najbolje. Kako se upirati najcenejši hrani iz Lidla, s katero nas zalaga tašča (tega vam ne bom povedala, ker še nisem ugotovila…). Povedala vam bom, zakaj smo sploh zatavali v »eko« vode in kako pečemo brez maščob. Povedala vam bom pa predvsem še veliko vsega ostalega. Kako je biti mama, se boriti za dohodek, biti ljubeča in razumevajoča žena in imeti pospravljeno stanovanje.

Jaz se resnično trudim za vse to, a vedno nekaj zmanjka. Ponavadi zadnje. In me je sram, ko pride mama na obisk, in imam zaprašene stopnice, polno posodo pomij, nepomito posodo in goro oblačil za zlikati. Ampak kaj, ko ta občutek sramu mine, v trenutku, ko mama stopi čez prag… Ampak (se tolažim)… saj je tudi to »eko« kajne? Da nismo zaščiteni pred vso nesnago in bakterijami in zato morda ne zbolimo ob prvem virusku, ki se nam prilepi na zgornji levi smrkelj v desni nosnici.

Upam, da se boste zabavali z menoj. Moram priznati, da se sama zabavam že ob tem, ko izlivam svoje življenje na ekran.  Kako sem bedasta. In kako je, kljub takemu ali drugačnemu križu, ki ga trenutno nosim seboj, življenje pravzaprav smešno in zabavno.