Sem malo razmišljala, o čem bi bilo bolje pisati. O Miklavžu, igračah in darilih, ali pač o dnevu boja proti AIDSu. Prav o obojem bi imela marsikaj povedati. Sicer ste pa v preteklih dveh prispevkih najbrž opazili, da imam vedno marsikaj povedati. Da bi menda celo o nižinskih vriskačih iz Južne Amerike vedela kaj povedati (Mimogrede, gre za največje predstavnike družine činčil, ki izkopljejo rove v dolžini 300m. Samci so dvakrat težji od samic!) Pa sem se odločila, da bom pisala o Miklavžu in igračah in preštevilnih katalogih s katerimi so me začeli zasipati že sredi novembra. Da se lahko boj proti AIDSu prestavi na katerikoli dan, pa ne bo zgrešeno. Miklavž je pa le enkrat na leto. In obišče vse otroke – bolj pridne, manj pridne, tiste ki verjamejo vanj in tiste, ki ne, tiste, ki se o njem učijo pri verouku in tiste, ki slednje sicer radi zasmehujejo… Kakorkoli… Sama se nisem ravno kopala v igračah. Ko so imele druge prijateljice po sedem Barbik, sva midve s sestro imelo eno Barbiko in enega Kena. Ampak sva za parček skrbeli lepše kot sošolke za vseh sedem Barbik skupaj (ki so slejkoprej pri »frizerju« postale kratkolaske, pri »kozmetičarki« tetovirane in našminkane s flumastri in pri bratcu brez nog in rok… Ah, me hitro zanese… hotela sem reči, da nisem imela veliko igrač, a Miklavž mi je poleg vseh uporabnih daril vedno prinesel tudi kakšno igračko. In ta je imela svojo vrednost! Moja najboljša igrača, ki je bila in je še vedno – so leseni tobogančki. No, priznam, da sem zajokala od sreče, ko sem dobila sythesizer, a tega že zdavnaj ni več pri hiši, medtem, ko me tobogančki zaposlijo vedno znova kadar jih razvlečem. So navadne lesene ploščice s kanalčkom in luknjico – da gradiš visoke tobogane po katerih spuščaš frnikolo. Spet in spet si lahko prikličem v dlani občutek navadnega lesa – ne lakiran, ne barvan, samo brušen les… in steklena kroglica, ko je poskakujoč oddajala izredno podoben zvok, kot so jih oddajali klekeljni moje babice (vedno, kadar sem se spomnila na to, mi je šlo na smeh, ker sem si predstavljala, kako hitro bi morala babica klekljati …). Še danes obožujem lesene igračke. In prav ogabne so mi vse te ogrooomne plastične igrače (Ok, Lego je in bo ostal izjema). Ne, nisem nastrojena proti plastiki – izredno nam je olajšala življenje, ampak vse kar je prav! V katerokoli trgovino z igračami vstopiš – vse je roza, rdeče, modro, plastika, plastika, plastika… pa povprašam: » Kje imate pa lesene igračke?« Ponavadi dobim odgovr »tamle« skupaj s kazalcem usmerjenim nekam proti koncu trgovine. Ko pridem tja, še vedno ne najdem lesenih igračk, zato ponovno vprašam. In, ko tudi tedaj še vedno ne najdem kar iščem, mi trgovka pokaže v kotu dve polički z lesenimi igračami, ki so tako »preštrihane«, da nisi prepričan ali gre za les ali plastiko. Jap, letos sem se čisto zares prepričala, da lesene igračke moraš iskati v manjših butikih z lesenimi igračami, pri parketarjih in v knjigarnah – nekaj meni všečnih prodajaln sem spoznala na raznih sejmih (Otroški svet, Rajarija, Varis Toys, Čarobni svet – saj najbrž ne smem delati reklame, me bodo že cenzurirali ? ). Zakaj me lesene igrače navdušujejo? Ker imajo neomejene možnosti. Ker ne gre za igračko, ki se slini sama od sebe. Ali poje. Ali, groza in strah, celo hodi! In je, realno zanimiva zgolj prvih 15 minut in od takrat dalje samo kadar ima otrok obisk, da se z njo pohvali in jo pokaže. Lesene igrače razvijajo otrokovo domišljijo in utvarjalnost, razvoj koordinacije, intelektualni razvoj, razvija se tip in vid, spodbuja se razvoj govora (prijemanje lesa stimulira živce v konicah prstov, ki spodbujajo možganske centre za govor… Tudi meni je dotik lesa prijetnejši od dotika plastike. Poznam ljudi, ki v gozdu objemajo drevesa. Že vedo zakaj. Nisem pa še nikogar videla, ki bi objemal kos ogromne plastike! Ko opazujem hčerko, večinoma raje kot plastične, izbere lesene igračke. Sama ji kupujem malo igrač (v dveh letih za igrače nismo zapravili več kot 40€, do sedaj sem za vsako igračo precej razmišljala pred nakupom, mi je pa do sedaj, hvala Bogu, vedno uspelo kupiti igračko, ki je bila potem res dolgo zanimiva.) in še te lesene. Plastiko »podeduje«. Zanimivo je, da so ji povsem navadne lesene kocke, raznih barv, bolj všeč od Primo (Lego) kock. Iz lesenih kock gradi stolpe, izdela vlak in se uči barve... No, ostala sem pri igračah, Miklavž sploh še ni prišel na vrsto. Še dobro, potrpljenje je božja mast, pravijo, bomo že potrpeli še teh nekaj dni. Me prav zanima, če bo letos izjemoma v moj pehar primaknil še kaj, česar si nisem že tako ali tako sama kupila… Za konec mojega razglabljanja in utemeljevanja kako obvladam nakupovanje itd… pa še dva zanimiva podatka. Ali ste vedeli, da so v Nemčiji že nehali dajati certifikat »Spiel gut« plastičnim igračkam? Ali veste kaj pomeni certifikat FSC? To je certifikat, ki pomeni, da imajo izdelki sledljiv izvor v gozdovih, ki so pod posebnim nadzorom. Preden se drevo, iz katerega bo nastala igračka poseka, pa mora biti s strani proizvajalca že zasajeno novo drevo.