Če sem se pri Miklavžu mudila kar dvakrat, bom pa prizanesla s Kokakolinim sponzorirancem in dedkom iz padlega režima. Sem mozgala, kako naj vzgajam hčerko v smislu samo enega dobrega moža (pri nas je to Miklavž) in ji pri dveh letih to pojasnim... pa so se zadeve rešile kar same od sebe.

V vrtcu jih je Miklavž obiskal, vendar pa so bolj kot darilom dali poudarek temu, da morajo biti sami "miklavži" in obdarovati. Z Božičkom in dedkom Mrazom so prizanesli. Se je pa z Božičkom srečala v moževi službi. In veste kaj je povedala, kdo da ji je dal darilo? "Lavš!" (=Miklavž). In tako se je problem rešil sam od sebe - vsa darila, ki jih je dobila, je po njeno prinesel Miklavž. Po otroško preprosto, mi odrasli smo tisti ki kompliciramo!

Moram pa priznati, da se je v mojo domačo družino zavlekla ameriška navada obdarovanja na božični večer. Ne pretiravanje, z jasnim namenom, da se obdarujemo med seboj, čeprav se vedno hecamo, da je prišel Božiček.

Ker želim, da z družino praznujemo Božič, ne Božička, da živimo darovanje, mi bo hčerka pomagala pri pripravljanju daril.

Tudi moja darila bodo letos "eko". Kuhala sem namreč milo. In to ne iz kupljene osnove... o ne, sem se šla kar strokovnjaka; kupila sem NaOH in olivno olje, pa eterična olja in druge coprnije in se lotila dela. Malo prepozno sicer, ker milo še kak teden po obdarovanju ne bo primerno za uporabo (milo, ki se ga izdela po hladnem postopku mora nekaj časa zoreti)., ampak važen je namen in čas in ljubezen. Blazno sem uživala, ko sem packala. In poleg tega je ravno, ko sem mešanice hladila pred garažo, posvetilo prijazno zimsko sonce. Če ta "žajfa" ne bo ljudi napolnila z ekstra energijo...

Če vas zanima, lahko naslednjič objavim recept, pa se preizkusite še sami. Bom pa objavila tudi kakšno fotko mojega čudovitega mila. Sicer ni roza-rjav, kot sem načrtovala, temveč je rjavo-rjav... ampak za prvič bo dobro. In uporabila sem naravne stvari (brez baze pač ne gre, saj le-ta povzorči umiljenje maščobe).

V Božičnem času me trgovine z vsem kičem in barvami strašno privlačijo (kaj bi tajila!). A s trenutkom, ko vstopim mi gre na bruhanje. Vse kar na zunaj obljublja, ni nikjer najti. Ni sreče, ni veselja, ni miru. Je nervoza, gneča in nemir in ropot in kič in plastika in pretirano parfumirano ali pa nadišavljeno ozračje. Veste, da namenoma dišavijo trgovske centre s cimetom, vanilijo in pomarančo? Da se tam počutimo "doma" in da v nas zbudijo prijetne občutke. A domov se vedno vrnemo tako prazni...

Ne, ne bom obšla trgovin. Priznam, tudi sama bom vstopila vanje in kupila kako malenkost. Prijateljici, ki pričakuje bom kupila Družinsko kartico, da bo lahko ceneje nakupovala (in hkrati podpirala skupnost družin), sestri, ki je še študentka, bom dala nekaj evrov, da bo imela za kavico. Vsi bodo dobili najboljša, najnežnejša mila. Z nogavičkami. Z brisačkami. In vsi bodo dobili veliko objemov.

PS: Zadnjič sem na najbolj rumeni informatvni strani brala, da so nogavičke eno najbolj bednih daril. Meni pa niso, če so le kvalitetne (bombaž, bambus). In tako se bom potrudila tudi jaz.