MAMI ODIDE

Ko sem se nekega jutra zbudil, mamice ni bilo več v postelji. Odšel sem v dnevno sobo, tam pa je sedel očka. Stekel sem k njemu in povedal mi je, da je mamica odšla v veliko belo hišo, kjer ji bodo dali dojenčka ven.

Obupano sem pogledal očka, name in na mojega dojenčka pa so pozabili. Bil sem prepričan, da bova z mamico odšla skupaj in da očka ne bi bil sam, bi odšel z nama in vsi bi bili skupaj. Bil sem žalosten, pogrešal sem mamico, ob enem pa sem bil vesel, da ne bo več tistega velikega trebuha in me bo mamica spet lahko vzela v naročje in spet bova skupaj sestavljala kocke.

Ker ni bilo mamice, ni bilo kosila in z očkom sva odšla k babici in dedku. Saj je bilo dobro, a vseeno, ni bilo isto, ni bilo od moje mamice. In, ko sva jedla kosilo, je pri dedku zazvonil telefon. Bilo je za očka in izvedel je, da smo dobili dojenčka! Dobil sem sestrico!!!

Vsi so se veselili in nazdravljali, jaz pa sem bil kar malo žalosten. Moje misli sploh niso našle prave poti. Vse je bilo tako čudno zavozlano v moji mali glavici. Mamica je bila pri dojenčku in ne pri meni. Še nikoli ni šla stran od mene in ko sva zvečer prišla domov, je sledilo ponovno razočaranje. Mamice še vedno ni bilo. Vse skupaj se mi je zdelo malo čudno in ko mi je očka razložil, da bosta mamica in dojenček živela nekaj dni v tisti beli hiši, bi najraje zajokal!

Res je, da je bil očka ves čas ob meni in vsak večer mi je pripovedoval pravljico, a vseeno, nekaj je manjkalo. Bilo pa me je tudi strah, kaj bo, ko bo dojenček doma. Kaj če se bo hotel igrati z mojimi igračkami? Kaj če bo hotel brati moje knjigice? In kaj, če bo hotel imeti mojo mamico in mojega očka?!