Med drugimi napakami, ki jih ima dojenček, so mi pozabili povedati tudi to, da kar nekaj svojih dni in noči prejoka.

Ker očka še ni bil dostikrat v službi in še ni prinesel domov dovolj denarja, imamo vsi postelje v isti sobi. In tako je na mamičini strani postelje sestrina postelja, ki je bila mimogrede do nedavnega moja! A kmalu, ko sem izvedel, da bom dobil dojenčka, je očka odšel na podstreho in privlekel iz nje zaprašeno posteljo, na kateri je včasih spal on. Mamica jo je obrisala in vprašala sta me, če sem kaj vesel, ker bom dobil čisto novo posteljo. Začudeno sem ju pogledal in se nisem mogel načuditi, kako lahko tako hitro pozabita, da sta jo ravnokar zvlekla iz podstrešja in da ni nova! Seveda pa me je zanimalo tudi, kaj bo z mojo prejšnjo posteljico. Ah, seveda, lahko bi vedel, v njej bo dojenček!

In pristal sem na čisto novi postelji, na očkovi strani. Res je, da sem dobil čisto nove odeje in novo posteljnino, a v zameno sem moral vsako noč poslušati sestrin jok. Zbujala se je približno na tri ure in počasi sem se privadil in si kar v spanju potisnil blazino čez ušesa. A ker je bila sestrica zelo pridna, je že po dveh mesecih začela spati vso noč in spet sem imel svoje mirne noči!

Čez dan pa je bila druga pesem. Kadar je bil očka doma, je bilo kar vzdržno. Poskušal je čim več svojega prostega časa nameniti zame, medtem, ko se je mamica ukvarjala z gretjem mleka, previjanjem, mazanjem, kopanjem …

Kadar pa smo bili sami, smo včasih vstali zgodaj zjutraj. Seveda je bila budilka A. in mamica me je na hitro oblekla, prižgala televizijo in me posedla na kavč z besedami, da mora urediti še njo. In sem sedel in sedel in sedel. In čakal in gledal. Oblekla je A., jo nahranila. Pa seveda ni hotela spati. In jo je nosila in nosila po stanovanju sem ter tja. Potem pa je bila spet lačna in pokakana in znova in znova. Včasih sem presedel na kavču tudi po par ur in opazoval in ko se je mamica končno spomnila name, je za hip odložila sestrico in me na hitro objela ter zagotovila, da bo vsak dan bolje, nato pa spet stekla nazaj h kričeči stvari. In kaj sem lahko storil? Nič. Saj nenazadnje sem bil jaz tisti, ki sem pokimal, da bi imel dojenčka, mar ne?!