DOBILI BOMO DOJENČKA

Nekoč, ko sem nič hudega sluteč poskušal sestaviti stolp iz kock, sta k meni prisedla mamica in očka. Najprej nisem niti opazil, potem pa, ko sem ju bolje pogledal, sem zagledal nek čuden, zadržan nasmešek na njunih obrazih. In oči mi je postavil povsem neumno in neumestno vprašanje, če bi mogoče imel dojenčka. Pogledal sem njuna vprašujoča obraza in odkimal. Spogledala sta se in oče mi je pričel prav sanjsko opisovati, kako je to čudovito, če je pri hiši dojenček. Skupaj bi se igrala, skupaj bi zvečer hodila spat in jaz bi ga naučil veliko stvari, ker sem pač starejši. A v vsej svoji zmedi mi je pozabil povedati, da bi to pomenilo tudi, da bi moral svoje igrače deliti ali pa jih uspešno skrivati celo moje otroštvo. Ko bi dobil čokolado, bi jo dali na pol, vrečka bombonov ne bi bila samo moja! Odločno sem odkimal in se obrnil stran. Očka, mamica, primer zaključen!

Pa ni bilo čisto tako. Vsak dan sta me najmanj dvakrat vprašala, če sem si mogoče premislil in ko mi je bilo vsega dovolj, sem nekega nedeljskega popoldneva odsotno prikimal. Ko bi vi videli, kako so se jima zasvetile oči! Takoj sta prijela za vabo in že naslednji stavek se je glasil: "Če si pa res tako želiš dojenčka, potem pa bomo imeli enega!"

Pa ni bil to edini udarec, kje pa. Povedala sta mi celo, da nekdo že rase v maminem trebuhu. Da, v istem trebuhu iz katerega sem prišel jaz, je ležal nekdo in rasel. Na vso stvar sem poskušal gledati kar se da iz sončne strani in upal, da je tisti usodni dan, ko bo konec mojega brezskrbnega otroštva še zelo, zelo daleč.