Učim se jesti

Mamica mi je povedala, da sem takoj, ko sem prišel na svet pokazal svojo veliko željo po hrani. Najraje od vsega sem jedel. Kaj, ko pa je bilo na svetu tako veliko razno raznih jedi in okusov. Moja mami je skrbela, da bom zrasel v močnega fanta in vsak dan znova mi je pripravljala najrazličnejše sadne in zelenjavne jedi, jih mešala s toplim mlekom in mi jih v moji najboljši prijateljici, steklenički s cucljem, izročila. A kaj, ko je bilo tudi tega kaj kmalu konec.

Nekoč sta očka in mamica nevarno staknila skupaj glavi in vedel sem, da se mi ne obeta nič dobrega. Posadila sta me na velik črn stol, me nanj privezala in pred mene postavila skledo. Mamica je sedla, z neko čudno stvarjo pomešala po skledi in jo pomolila meni pred nos. Začudeno sem gledal mamico in nato hladno žličko in pričel na ves glas jokati, saj bil sem že pošteno lačen, o steklenički pa ne duha ne sluha. A moja lepa mamica je bila neizprosna. Ker še vedno nisem odprl usta,  je žlico nevarno približala mojemu obrazu in jo ponesla do mojih trdno zaprtih ust. Ker se je želodček neusmiljeno oglašal, sem vendarle popustil in za majhno špranjico razprl usteca. In začutil sem sladek okus po banani in jabolku. No, saj niti ni bilo tako slabo, in mislil sem si, da bom že nekako prebrodil do naslednjega dne brez moje lepe stekleničke. A bilo je dovolj, da sem popustil samo enkrat. Naj sem še ne vem kako neutolažljivo jokal, pred mano je od tistega dne dalje pela edino le žlica. Kmalu sem se sprijaznil s krutim svetom in na svojo stekleničko mislil le še v sanjah. Hvala bogu, da se niso spomnili na dudo in sem imel vsaj njo!

Tako sem pridno odpiral usta in jedel, dokler mi ni očka nekega lepega sončnega dne, ko sva bila sama doma, potisnil v roko žličko in pred mano postavil zelenjavno kašico. Nekaj časa sva se brez besed gledala in ker sem bil manjši, sem spet potegnil krajšo in hočeš nočeš sem se podal v boj. Pomešal sem z žličko po krožniku in na vsak način poskušal nanjo spraviti vsaj nekaj hrane. Ni mi uspelo. Ko sem že obupano mislil, da bom tistega dne lačen, se je očka le omehčal in mi dal nekaj hrane na žličko. Odprl sem usta, a žličko mi je potisnil v roko in spet sem se moral boriti! Privzdignil sem žličko in jo ponesel do ust. Za vsak slučaj sem usta imel  ves čas odprta. A kaj, ko so bila tako majhna! Hrana je pristala na desnem ličku in žlica je bila spet prazna! In sem poskušal znova in znova. Pa sem tudi to stvar kmalu osvojil in bil sem ponosen nase. Mamica in očka pa sta prav vsem povedala, da že sam hodim in jem in bil sem tako zelo ponosen nase!