Trebušna gripa, najmlajša dva. Ni prijetno. Bruhanje, driska, boleč trebušček.

"Mami, pomagaj, boli!"

A mami ima samo en par rok, bolnika sta dva. Božam trebuščke, masiram, delim zdravilne objeme, poljubljam vroča lička.

Velik kavč je v dnevni sobi. Dva resna obrazka.

Mizica. Na njej sok. Treh vrst soka, šest kozarčkov.

Skodelice. Prepečenec, ta je polna. Ne gre.

Ribice. Ta še kar gre.

Domači piškoti. Tudi ta gre. Ogleduje si jo tudi kuža.

Slane palčke. Nekaj jih je še.

Ko se zvečer iz službe vrne še ati, ne sme nkamor. Niti v kuhinjo piti kavo z mamico. No, za pet minut. Raje tri! Ker potem trebuh spet začne boleti. Če ni zraven atija ali mamice, trebuh neznansko boli.

In ko se usedem za računalnik, takrat nastopijo pravi krči. Ne, ne, mami, kar nazaj na kavč. Hitro.

Saj je res, kajne? Vse počaka, spomini ostanejo. Spomini, da sta bila mamica in ati zraven, ko je bolel trebušček. Da sta delila objeme in poljube in preganjala bolezen stran.

To je nujno, zelo pomembno. Vse ostalo ima manjšo vrednost ;)