Ne, ne morem se še odklopit od Miklavževanja. Tako ali tako pridno sprejemamo Miklavževe čokolade že od 5. decembra dalje.

Čeprav sem verna, čeprav dam precej na slovensko tradicijo in naše korenine, pa se mi je letos kar malo obrnilo, ko sem po dolgem času stala na drugi strani kot ponavadi.

Več let sem pod okriljem domačega kulturnega društva pripravljala luštna Miklavževanja s pol urno igrico in prihodom parkeljnov, Miklavža in angelov. Prvo leto, ko sem prevzela miklavževanje po večletnem mrku, je bilo perfektno. Super igrica, super scena, ozvočenje. Starši in otroci so bili nad igrico navdušeni, nad darilom, ki so ga prejeli pa tudi (KS kupi darila za vse otroke – napolitanke, mandarine, lizike (sama zdrava hrana! Da, mandarine tudi spadajo pod cinično pripombo, saj so takoalitako pošteno obdelane s pesticidi), doma pečene parkeljne in kak zvezek iz stare zaloge.

Vsako naslednje leto je bilo slabše. Pa ne po našem trudu in ne po darilih. Po ljudeh. Vsako leto bolj sem imela občutek, da jim za igrico, za katero smo se trudili mladi, »dol maha«, da pridejo iz dveh ali treh razlogov – po darilo (?!), malo starejši fantje nagajat parkeljnom, nekateri starši, pa pač po vzgojno sredstvo - pripeljejo prestrašene otroke, češ – »Boš že videl, ko te bodo parkeljni, če ne boš priden!«

Ko sem doživela naslednjo zgodbo, mi je navdušenje za pripravo Miklavževanja začelo vztrajno kopneti. Do ure, ko bi morali začeti s predstavo nam še ni uspelo pripraviti razsvetljave. Ker je bil pritisk na vrata že nepopisno velik, sem šla prosit, če lahko počakajo nekaj minutk, da mojstri luči pričvrstijo na strop. Ko sem odprla vrata me je podivjana horda staršev in otrok odrinila in planila v prostor. Med vpitjem otrok, me je nalajala še ena od mamic: »Pust'te nas noter! Tukaj je vroče!«

… zakaj že?

Iskreno?

Za mandarino in napolitanke. In tisti zvezek iz stare zaloge!

Odkar imam družino, se posvečam nji, kulturno (če temu lahko rečemo kultura!) udejstvovanje pa sem za nedoločen čas opustila No, letos sem se odzvala na prošnjo in napisala igrico za neko drugo kulturno društvo. Povabili so me, naj pridem pogledati njihov »izdelek«. V dvorani ni bilo stolov, so jih umaknili, da se igrica pogleda stoje in, da se kasneje lažje plane po darila (precej podobna, le brez zvezka). Igrice je bilo prav hitro konec. Otroci so se potrudili, slišali jih pa nismo prav dosti. Tudi videli ne, saj so v trenutku, ko se je začelo, vsi starši na svoja ramena naložili otroke.

Počutila sem se tako bedno. Kaj delam tukaj? Postala sem ena izmed tistih, ki pridejo po napolitanke. In mandarino. In liziko.

Toda šok je šele sledil. V tej vasi ni Miklavž delil daril, kot »pri nas«. Ni klical otrok po letih na oder, da bi kaj zapeli, povedali, molili… Ne. Vsi otroci oblečeni v angelčke in parkeljne so vzeli po eno darilo in ga pomolili z odra med otroke. In ti so planili na tiste škarniceljne kot pujsi planejo h koritu. Nobene radosti v očeh. Požrešnost, nagajivost in strah… Kaj takega!

Odgovor staršev, ko sem komentirala, da mi to ni všeč, je bil, da je tako pač čim hitreje konec.

No, morda danes res nisem prav v ničemer omenjala »eko«teme. Toda… »eko« v moji glavi pomeni živeti prijazno do narave, do soljudi, do okolice. In če je ta požrešnost in živalsko obnašanje prijazno… potem ne vem, kam gre svet. Kako vzgajamo otroke? Pa saj ni cel svet njihov! A kako naj bodo drugačni, če bi najraje še starši planili tja!? Poznam pa tudi take, ki peljejo otroke vsaj v 3 različne vasi po »Miklavža« - Po liziko polno Ejev, mandarino, prešpricano s pesticidi in napolitanke polne sladkorjev in sladil.

In verjemite, ne planejo po darilih tisti, ki bi potrebovali, ki nimajo. Ne… planejo tisti, ki imajo polno rit vsega. Ki se bodo morda celo norčevali iz najcenejših napolitank. Planejo tudi tisti, ki ne hodijo k maši in jim je Miklavž zgolj priložnost za nažiranje s sladkarijami in v Miklavžu ne vidijo nikakršnega izročila, vrednosti in ne poznajo osnovnega namena in zgodbe. Predvsem pa planejo tisti, ki so nevzgojeni.

In za konec - moja hčerkica je na Miklavževanju izrekla svoj prvi zares lepo oblikovani stavek. Ob prihodu parkeljnov je rahlo zajokala in dejala: »Ni mi všeč!« Takrat sem se ji zasmejala. Toda veste kaj? Tudi meni ni bilo všeč. In najbrž ji bo naslednje leto Miklavž ponoči, ko bo spala pustil darilo v peharju – ne da bi ga videla. Ne njega, ne parkeljnov. In tak Miklavž je v mojih očeh edini, ki zares ustvarja spomine!