NRMM
|
Čeeer še iz našega konca.
Današnji dan smo preživeli večinoma zunaj, kajti lovili smo še zadnje ''tople'' in suhe ure, jutri pravijo, da bo vse drugače  , spet bomo tečkali doma.
Po novem, upam da bo danes tudi tako ,prespimo noči.Sicer ne vem kaj jo je napeljalo na to, ampak ni niti več žejna niti ne pogreša dude. Presenetljiva sprememba in dobrodošla tudi. Edino,kar smo novo uvedli je to, da ji po flaški pred spanjem namažem z Dentinox gelom dlesni,ker očitno se zobki pripravljajo, da pridejo na plano.
Myflower in ostale. Prav nič se ne sekirajte,če vaši otročki še ne sedijo ipd. Otrok, ko je zmožen bo sedel, vstal, hodil. Ni pametno prehitevati, otročki so si med sabo različni. Naša sicer sedi samostojno, vendar ne rada, takoj se spravi na trebuščka, da lahko puza. Pri zadjem pregledu v posvetovalnici se niti ni hotela postaviti na nogice, kar bi se že mogla in sva jo z možem to učila, da smo se izognili RA, zdaj pa ko jo malo sprobaš bi pa kar poskakovala, ampak je še premajhna za to. Ko bo čas sebo že sama vstala.
Čestitke tudi vsem, ki so dopolnili 7 mesecev  .
Bobika glede hranjenja se ne obremenjuj, otroci so si različni. Eni prej zamenjajo mlekec za gosti obrok, drugi kasneje. Verjamem, da ti je težko zaradi tega, ker sem dala to pred tednom sama skozi. Že od samega začetka je Maruša pridno jedla na žličko in tudi veeliko pojedla, dosti več kot sedaj. Ko pa je zbolela za trebušno virozo, pa ji niti pod razno nisi spravil hrane na žličko. Pa je bila že zdrava in še vedno ni hotela odpreti ust in sem bila žalosta, sem že celo mislila, da nikoli več ne bo hotela jesti z žlico, ampak se je čez noč spremenilo in drugo jutro je že veselo mljaskala  . Pravijo, da je največ vredna pri otrocih potrpežljivost in res je tako.
Sicer je naša mala malo starejša od vaših  , me pa zanima, če še res nobena ne kuha ničesar z alpskim mlekom, kot je špinača, gris, puding ipd? To jaz delam že od samega začetka 5,5 meseca. Prvič sem ji naredila pri 5 mesecih špinačo z adaptiranim mlekom, skoraj sem jaz prek vrgla, ko sem poizkusila in od takrat naprej vedno uporabljam alpsko mleko za take stvari. Če otroci sprejmejo mlečne stvari kot so skutice in jogurti, navadno ni problema z mlekom, ki je tudi termično obdelano, kot mlečni izdelki.
Bom pa počasi začela z uvajanjem navadnega mleka, pa da vidimo kako in kaj.
Poletja je očitno konec. Dolgo mrzlo, potem v trenutku vroče zelo, sedaj pa spet hitre ohladitev in to v začetku avgusta, ko bi moralo bit še normalno vreme. Jah nič ne moremo proti naravi.
Te porodne zgodbe tudi jaz rada berem zeelo in resnično na podforumu ''rodili smo'' komaj čakam, če katera prilima svojo.
Jaz imam svojo shranjeno zraven slik na cd-jih, da jo z Marušo prebereva, ko zraste . Dovolj me je namučila v tistih 12 urah, ampak se je splačalo in bilo vredno . Še si želim bit nosečka, pa čeprav je bilo napornih 8 mesecev, ko mi je bilo skozi slabo, le zadnji mesec sem bila kot prerojena. Nobenega zatekanja, polna energije, vsepovsod me je bilo polno. Porod je bil hud, ampak ne tako, da ga ne bi ponovila. Bolečina je bolečina, otročiček pa otročiček . Pogled na lastnega rojenega otroka je neverjeten.
Začelo se je že 23.12. in sicer v dopoldanskih urah. Zopet hude bolečine v križu, otrdevanje trebuha na vsakih 10 minut konstantno 2,5 ure. Moža prosim, da me odpelje še na kosilo k mojim, tam opozorim, da me zvija, da me ne bodo čudno gledali in kosilo steče s popadki, najedla fino ;-) (prazn žakl ne stoji pokonc pravijo). Odpeljeva se nazaj domu, no vmes še na pošto, kjer me še vedno zvija, zato počakam v avtu. Mož uredi stvari, me pripelje domov, se vležem in zaspim za 3 ure, naenkrat zopet brez popadkov, kot da odrežeš sem bila ko nova in oba z možem imela ''dolg nos'', ker sva že mislila, da bo akcija. Ok pa tudi prav, bomo pa še čakali in tako mine dan, večer. Ker sva bila zvečer že oba na trnih, se po vsem še skregava in moževa trma naredi svoje in oddide spat v dnevno sobo (po eni strani mi je pasalo, cela postla bila moja ;-)).
Ob 2 uri zjutraj začutim nekaj toplega, kot strela iz jasnega vstanem, pogledam na pižamo-mokra, odhitim na wc, kjer ugotovim, da je začela odtekati plodovnica. A ha zdaj pa gre zares. Zbudim mojo trmo, se stuširam, oblečeva in odpeljeva v porodnišnico. Na urgentnem vhodu me nasmejano čaka sprejem, z besedo, ''vas pa že čakamo dva dni'', torej ista skupina, kot pred dvemi dnevi. Pregledajo me, plodovnica še kar izteka. Povabijo me v porodno sobo No.4, mož ostane z mano J. Ob 3.00 se vležem na postlo in čakamo, čakamo, čakamo na popadke seveda, katerih ni in ni L. Ob 7.00 pride v službo nova skupina ljudi in čisto slučajno me prevzame babica katero pozna moja mami J, neki plus več. Ob 7.05 mi nastavijo umetne popadke in potem se začne po pol urah. Na začetku popadki na 5-7 minut v eni uri se odprem za 1 cm, zviša dozo, v naslednji uri se odprem za 1,5 cm-počasi vse skupaj, zopet zviša dozo in popadki se začnejo na 3 minute, v eni uri sem odprta 8 cm (v tem trenutku mi odteče tudi voda-POPLAVE v porodni, babica se čudi od kod toliko plodovnice, če mi je skozi odtekala. Čistilka mora priti očistiti, ker je teklo povsod), maternični vrat se komaj zdaj začne mehčat, ob popadkih ga babica še mehča z rokami, auččččč boli ampak za zdržat. Po eni uri sem povsem odprta, popadki še vedno na 3 minute, ampak naše dete se še ne spušča L, še vedno lepo počiva daleč od mater.vratu. Prične se pritiskanje na zadnjičnjo odprtino in to cele 2,5 ure. Občutek tak, da mi bo zadnje črevo potisnilo ven, ampak tile popadki niso tako strašni, 4x potisnem in imam počitek 3 minute in to ponavljam. Mož mi nosi vodo, pomaga dihat z mano, me bodri, brez njega ne vem, kako bi zdržala. Pijem pri vsakem popadku, kajti dihanje mi izsuši usta, zato pa tudi ''kahla'' nonstop pod mano, da je mehur vedno prazen in da je pot bolj sproščena. Dete se ob vsakem popadku spusti za malo, zato babica prosi moža, da ob naslednjem popadku pomaga pritisniti trebuh, da spravimo dete nižje in uspe mu J, babica pravi, da ob 15.00 gremo rodit, takrat ura 14.45, popadke mi zniža na 2 minute, prva flaša je prazna, naslednja na vrsti. Ker navadni ctg nikakor ne riše ok utripa, pride zdravnik kateri namesti ctg sondo direktno na otroka, tam ctg vredu (šolski so rekli J)ampak ugotovi, da je dete že zmantrano, zato se odloči za odvzem krvi iz glavice in jo po hitrem postopku pregledajo. Kri pokaže, da je dete še ok, čeprav je plodovnica že mekonijska, zato počakamo do dogovorjene ure. Ampak teh 15 minut popadkov (14 popadkov do takrat)traja dalje kot prejšnih 11 ur, GROOOOOZA. Ura minutko do 15.00 pride babica v porodno, spusti zadnji del postle, namesti noge na držala (pismo, krči me tako grabijo v meče da ne vem, kako bom držala gor, tresem se od napora vsa, ampak sem še pri moči). V sobi sta babica in moj mož, ostali čakajo zunaj v pripravljenosti. Babica pokaže možu, kako se naj nasloni na trebuh ob naslednjem popadku, da bomo rodili. Popadek pride, mož se z vso težo nasloni name, babica mi govori kako naj potiskam. Glavica že vidna, mi reče mož, ko se mi popadek konča J. Takoj sledi moje vprašanje, če ima kaj lasekov in pravi da ja J. Ker babica ugotovi, da brez prereza presedka ne bo šlo, prihiti na pomoč še druga babica in ob naslednjem popadku ga prerežeta in takrat naenkat polna soba, dohterjev, sestre….. V tem popadku najprej pogleda glavica, potem ena rama in še druga, babica prime dete po pazduho, jaz še 1x močno potisnem in dete je zunaj (to mi je sproti hitel govorit mož-blaženi občutki J). Nikomur od osebja ni uspelo povedat kaj imava, ampak se mož skoraj zadere….BABO sva dobila, takrat pa solze iz obeh strani, ganjenost pri možu večja kot pri meni. Sestre so ga morale ''ruknit'', ker je hotel prerezati popkovnico. Maruša zajoka J in jo že po hitrem postopku odnesejo stran L. Nič mi ni bilo jasno, ampak babica mi reče, da krvavi iz glavice, zaradi prejšnjega odvzema krvi in še…………pri prerezu presedka ji s skalpelom malo ranijo glavico-prekleti šintarji, ter najhujše kar je, da se je napila plodovnice in, da jo morajo aspirirati (pade mi mrak na oči, ker ne vem, kaj to pomeni za Marušo, vendar me babica potolaži, da bo vse ok J). Porodim postlco in porod je končan, koooooončno. Velikosti postlce se čudijo vsi, teža samo nje pa je bila 1200g.
Ko me malo očistijo pride k meni pedijatrinja, mi pove kakšna je stvar, da so Marušo aspirirali in da zaenkrat kaže z njo vse ok, da ima malo krvavo glavico, tako, da ko jo vidim, naj se ne ustrašim. Pripravi me tudi na to, da bo naša babika 24 ur na intenzivni, kajti dihala je z 69%, kar je premalo, da bi bila z mano.
Potem pride zdravnik, da me zašije. Našiba mi lokalno, v tem času mi pripeljejo babiko pokazat, mi jo dajo v naročje se za par sekund pocartava in jo že odpeljejo. V trenutko, ko mi je dal zdravnik lokalno je začel kar z delom ampak takrat sem imela pri sebi babiko in nisem nič čutila, naslednji vbod pa hudo zaboli. In potem mi reče, gospa jaz sem že kar začel šivat, sem izkoristil materinski čut, ko ste imeli otročeka v rokah…….pa da bi mu glavo vtrgala bedaku. Potem ne dovolim šivanja dokler lokalna ne prime. Zašije me v 2 minutah, torej ni nekaj veliko bilo za zašit, očistijo me in že prinesejo kosilo, katerega so hranili zame (pečena pipikina bederca, mlinci, solata- laaaaakota pa neverjetna). Vsega je konec, 3 ure še ležim v porodni in končno me prestavijo na oddelek. Pri viziti nič veselih novic, naša babika ostaja na intenzivni, mogoče mi jo pripeljejo sredi noči, da se malo pocartava. Čakam in čakam pa nič, spat ne morem, ker me je strah zanjo zeeeeeelo L. Nekak noč mine in ob 6 se odločim, da jo grem obiskat. Naša baba vsa na kablih (sem mislila, da gre že sedaj po mojih stopinjah in bo štromar –zdaj se lahko hecam, ko je vse ok J). Sestra mi zaupa, da je z malo vse ok in da že pol noči diha z 97%, tako, da jo kmalu dobim k sebi J, ampak do takrat še traja en čas in ura je 15.00, ko jo pripeljejo J, torej mine 24 ur. V tem času jo hranijo z dodatki na flaško in seveda jo navadijo na to. Jaz brez ''mleka'' niti razloga, da bi se delalo, še ni bilo. Pristavijo mi Maruško na prsa in nič, ne potegne L, pravijo da bo in tako zgubiva en dan dojenja in še en dan, ker nikakor, da jo pripravimo na dojenje. Shujša v 2 dneh že za skoraj celih 10%, kar lahko, nosijo ji dodatke, katere pije brez problema. Baba lačna, jaz brez mleka L. Po 4 dneh truda, pride naval mleka in z Marušo se ujameva, začnem dojiti in v eni noči pridobi 50g, kar je super J in sva po 5 dneh kooončno za domu. Da zlatenico niti ne omenjam, ker je bila 48 ur pod lučko itd itd.
No zdej sem pa razpotegnila post, bom drugič krajša  .
lep večer še naprej in uživajte!
l.p.
_____________________________
Moji dve nagajivki :-):
Maruša 24.12.2005
Maša 26.6.2007
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Vglavnem, kadarkoli pridem gor k njim, hoče k mami, kar vrže se k njej. Sem vesela, da jo ima rad, ker ga bom pustila njej v varstvo. Ona bo vesela in jure tudi. 
. 
groza katastrofa
. Jaz sem zraven samo kimala in si mislila svoje. 
. No, nedelja se je bližala koncu, mami pa je cel dan nekaj pospavljala, prala in počela vse živo (a se ne more malo usest in mi dat nekaj miru?). Jaz sem še vedno pridno brcala, zato je bila seveda prepričana, da bom še nekaj časa vzrajala v njenem zavetju. Pa ja
. 
