rainbow
|
se še hitro oglasim, preden mrknem Mojčca, tudi jaz mislim na vas in tvojega očeta; pa upam, da res ni tako hudo, kot je zvenelo. Dolina, evo, ko me tak za zgled daješ in moje nasvete, danes sem doživela popolno polomijo z Enjo (vsaj jaz oz del mene tako misli), in to v mestu, pa kaj si , totalno me ni ubogala, trikrat mi je pobegnila v drugo smer in to v centru, ko se niti kregat ne more človek, ker so ljudje zraven; in pol ni hotela čez cesto in kar nazaj v smeri ceste, sem mislila, da se mi zmeša. Seveda sem bila sama z obema; ampak še nikoli prej se ji ni tak vtrgalo. In pol se je meni tudi. Sem si jo oprtala, nič kaj prijazno in jo nesla čez cesto. Ampak do doma smo imele še lep kos in tudi par prehodov, prometnih. In ni si dala dopovedat, smrklja mala. Se na tla metala, groza. Sem že skoraj atija klicala, naj pride po nas. Neverjetno, res. Seveda sem vztrajala pri svojem, da gremo domov, ampak žal mi je edino, da mi ni uspelo ohranit mirne krvi. Ampak šlo je za njeno varnost. In pol sem se seveda zaradi vsega še začela cmerit, Lia se je samo čudila, me je kar božala, bogica mala. No, saj pol mi je nekak uspelo se pomirit, da smo normalno domov prišle. Lia mi je pela pesmice, da nisem več jokala. Mislim, zdaj nekaj časa ne grem z obema sama ven. In to samo zaradi tega, ker je nekaj trmarila in ji nisem dovolila. pa dobro, verjetno sem zmagala jaz v tem konfliktu, ali pa nobena. Sori, da sem tečnarila, ampak take stvari me ful dotolčejo. Zdaj mi je itak jasno, kaj bi morala naredit, da ne bi prišlo tako daleč, da sem se pustila tako sprovocirat. pa dobro, vem za drugič. Joj, lep teden vam želim, ostanimo vsi zdravi do božiča pa sploh vam ne želim takih situacij kot moje današnje
_____________________________
lp, rainbow Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn
|