[Brisano sporočilo] (Polna verzija)

Forum >> [Otrok] >> Otroci



Sporočilo

Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (13.9.2013 10:36:57)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (13.9.2013 11:03:03)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



sazi -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (13.9.2013 11:18:46)


ce ste ve imele otroka samotarja, kako mu pomagati v tem, socialnem pogledu

dokler se vzgojiteljici ne bosta informirali in potrudili toliko, bo bo otroku lažje in ne njima, bo težko narediti kak napredek. Kaj pa pravi svetovalna služba v vrtcu, to imate pri vas?

Sin je bil tak. No, je še vedno malo v tej smeri, ampak se je zelo lepo začel vključevati in nasloh je za vse (predvsem za njega) lažje. Vprašanje pa, kaj bi bilo, če ne bi dobil tako zlate in sposobne vzgojiteljice - po mojem ga je samo ona "rešila". Pri 4,5 letih so zamenjali vzgojiiteljici in takrat se je za nas začelo novo obdobje. Tanova ga je znala pritegnit - včasih tudi malio proti njegovi volji, ampak je očitno znala ugotoviti, kje je meja. Kar naenkrat je začel delovativ v skupini, prej se je pa držal stran in ni sodeloval pri ničemer. Na pogovorih z vzgojiteljico sem vedno samo poslušala, da je on pač v svojem svetu in je hodil 2 leti v vrtec sedet in čakat, da ga pridemo iskat[sm=smiley13.gif].

Nasvtea nimam, ker bi tu res morali vzgojieljici najti način, kako ga vključiti v dogajanje - pa saj ne more biti on 1. in edini tak njun primer[sm=zmeden.gif].



Najaa -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (13.9.2013 14:05:47)

Naša tavečja, ki ima nekaj skupnih točk s tvojim tamalim, je v vrtcu iskala predvsem družbo mlajših otrok, ker jim je lahko ukazovala in jih vodila. Ni bila nasilna, v bistvu zelo prijzna do njih, ampak igrala jim je neke vrste "mamo". Ni ukazovala na grob način, ampak v smislu ti pejdi tja pa beri knjigico pa ti vzeli to in bova to delali... V glavnem, jaz ne vem točno ali zaradi tega, ker ima doma mlajšo sestrico, ki se ji na trenutke pusti voditi ali ker ima zelo rada majhne otroke ali ker svojim vrstnikom ni bila dorasla.
Žalostno pa je, da vzgojiteljici ne nudita pomoči in se mu malo boolj posvetita, če vidita, da ni tip, ki bi takoj prišel zraven. Okoli naše so se res zelo trudili in tudi sodelovanje s strokovnjaki izven vrtca je steklo lepo. Vzg. ga imata vsak dan toliko in toliko ur in lahko data dober vpogled na njegovo obnašanje v vrtcu. Pri nas je tako, da v bistvu za postavljanje diagnoz, mora dati vzg. svoje mnenje.
Kako mu pomagati... Povedati, da če bo nasilen, se ga bodo otroci izogibali. če črpam iz svojih izkušenj ne vem, ker naša z otroci izven vrtca ni imela problemov, se je zaštekala z vsemi. V vrtcu je bila pa bolj zase, samotarska ampak tu so šle vzg. vedno do nje in jo vključile.



patrino -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (13.9.2013 16:30:55)

Pri nas je bil in je še precej takšen naš srednji. Nekako je obupen občutek za starša, ko si po eni strani hud na otroka, ker se v druženju z drugimi večkrat neprimerno obnaša, spet po drugi strani, pa se ti smili, če ga kje zaradi drugačnega in dostikrat ven štrlečega obnašanja drugi izolirajo in odstranjujejo.
Tudi mi smo imeli včasih kakšne težave v vrtcu, predvsem zato, ker se mali ni ravno rad vključeval in družil z veliko skupino otrok. Če je bil k temu bolj ali manj prisiljen, je ponavadi začel delati bedarije. Kot bi nekako želel, da ga izpustijo, pošljejo stran. Določeni otroci mu niso in niso potegnili in kadar se je bilo treba z njimi družiti v stilu " v vrtcu smo pa ja vsi prijatelji", je bilo zagotovo vedno kaj narobe.
Enkrat mi je na pogovornih urah, vzgojiteljica malo potožila, da se z določenimi ne želi igrati oz. se raje igra sam, če v vrtcu ni njegovih najljubših sovrstnikov. Rekla je, da se s pomočnico trudita, da bi bili vsi prijatelji in da bi se radi igrali skupaj...Ko sem imela malo zadosti tega evforičnega govorjenja o vsesplošnem prijateljstvu v skupini, sem ji rekla, da na tak njihov način zlorabljajo pojem prijateljstvo. Prav je da se med seboj razumejo, da so spoštljivi in prijazni eden do drugega, vendar vse ne morejo vezati prijateljska čustva in tudi vsi se ne morejo imeti enako radi med seboj. Vprašala sem jo tudi, če je ona z vsemi sodelavkami prijateljica, in je nekoliko s težavo priznala, da res ne. Poskusili smo ga tudi nekoliko spodbujati, da bi bil bolj prostovoljno družaben in ne tako osamljen. Nekaj časa smo mislili, da ga pač določeni otroci ne sprejemajo in ga bolj kot ne odrivajo. Čez čas pa smo spoznali, da je on tisti, ki se odmika iz družbe, ko jo ima zadosti in jo večkrat odriva. Da je on tisti, ki velikokrat uživa biti sam pri igri, da je v bistvu takšen, da je dostikrat sam sebi čisto dovolj.
Takšen je še sedaj, vendar sedaj je že šolar, ki večkrat sam pove, da želi, da mu damo malo miru ( to je ob živahnem bratcu in sestri kar nekako razumljivo) in da bi bil rad sam.
Nekako se mi zdi najtežje toliko časa, dokler želiš otroka ukalupiti in dokler nekako nehote dopuščaš, da ga ukalupljajo tudi drugi in se hkrati zgražajo, če je v kakšno smer drugačen. Ko ponotranjiš, da je vsak otrok pač individum ravno zaradi teh lastnosti, ki gredo mnogim v nos, ko vidiš, da zaradi drugačnosti, ki ni čisto po reklcih najbolj trpi otrok, ki se hoče na silo spremeniti, takrat šele nekako začneš opažati kako enkraten in čudovit je tvoj otrok in koliko čudovitih lastnosti ima, ki jih prej zaradi okolice , svojih predsodkov , ubadanja z drugimi zadevami in primerjanja z drugimi bolj " pridnimi" , sploh nisi opazil.

Vzgojiteljice v tvojem primeru delujejo naveličano in kot da jim tvoj fant deluje nevzgojen in ti kot ena mati, ki za te " nevzgojene" izpade išče izgovor v ADHD diagnozi. Vsaj jaz imam tak občutek. Kot strokovni delavki ti bi nekako morali biti v pomoč, vendar ti očitno nista.
Vem, da ti nisem ravno pomagala, vendar je včasih po moje pol težav že rešenih, ko v prvi vrsti malo sam pri sebi, v glavi in v srcu , zadeve pospraviš v prave predale in si zjasniš sliko v smislu, " moj otrok ni tako kot sosedova Janko in Metka, pa tudi tak kot Špela ne....moj je samostojna osebica in svet zase in je le eden in edini.



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (13.9.2013 20:46:02)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



ronja -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (15.9.2013 8:19:43)

ja, saj, verjetno je nekaj tudi na tem, da si zeli biti sam, moram mal o tem razmislit in vedeti, ce je njemu OK.

To sva se že enkrat pogovarjali in še vedno ostaja primarni problem isti: da ne veš, ali je njemu ok. Samo to ugotovi, pa je. Če je ON rajši sam, ker si ON to želi, rabi, ne ker je izločen in ga to, da je sam, ne obremenjuje, potem ga pusti na miru, naj živi kot si želi, saj nikomur ne škodi. Če pa vidiš, da pri tem trpi, da si želi bit bolj vključen, pa si samo ne upam, ne zna pristopit,... potem pa seveda reagiraj in ga nauči: small talk, kako reagirat ob konfliktih, kako prit v skupino, ki se že igra, itd...

Torej: pogovarjaj se z njim in boš po njegovih reakcijah najboljše videla, ali mu je tako kot je luštno ali ne. Vprašaj ga, kako je v vrtcu in kaj so/je počeli. Če postane nekam otožno zamišljen, potem mu verjetno ni ok. Če ti čisto flegma razlaga, potem pa ga verjetno zadeva ne obremenjuje.

Moji punci sta "pridni", sta taki, kot bi si jih večina vzg. želela: ubogata navodila, se ne ravsata, sta družabni, prideta zraven, ne skačeta v besedo (v vrtcu, doma ni tako[sm=smiley36.gif]), potolažita druge, če jokajo, ne težita brezveze, itd... skratka, z njima baje nikoli nobene vzg. ni imela težav, pa sta jih imeli precej. Vseeno pa tamala včasih rabi svoj čas - doma in/ali v vrtcu, nima veze. Ona zelo rada gleda knjigice. Najprej vzg. ni bilo jasno, vendar sta sami rekli, da se jima pa ne zdi, da bi to počela zato, ker bi bila izolirana, ker jo drugi otroci radi povabijo zraven, ampak da ji mogoče to res paše. Sem jima povedala, da to počne včasih tudi doma in da ji včasih pač paše bit s svojimi mislim ter da naj jo mirne duše pustijo, kadar ji paše. Potem sta videli, da to ni skrb vzbujajoče, ker se sicer lepo vključi v družbo in smo bili vsi happy.

Ok, je veliko manj ekstremen primer kot tvoj mali, ampak hočem pa rečt: če bi jo silili v to, da naj se druži takrat, ko ji ne paše in je ne bi sprejela take, kot je, da je fajn punčka, ki ima rada družbo, ampak rabi tudi čas zase (kar jo čisto razumem), pa bi imeli verjetno veliko večje probleme, ker mala se ne da kar tako;). Na srečo zna kljub temu, ad je šele 4,5 let stara (toliko kot tvoj) že kar nekaj časa sama lepo povedat, kaj ji paše in pove čisto tako kot tisti šolar. Vprašaj še ti svojega, boš presenečena, koliko znajo povedat:).

To, da je enkrat po njegovo, enkrat pa tako, kot reče brat, se mi zdi normalno - saj ne more ves čas en drugega komandirat! Punci to delata čisto spontano in mi je prav fajn, da se mi ni treba kaj dosti s tem ubadat. Na začetku sem ju pa morala naučit, kako sprejemat kompromise, zdaj pa gre to večinoma kar samo, včasih, ko imata slab dan, je treba še malo obnovit;). Na splošno pa celo če sta našpičeni, se recimo večkrat skregata z očijem, med sabo niti ne... In ju je luštno poslušat: R. bi se šla šolo, L. pa vrtec ali mamice in otročke. In potem se zmenita, da se bosta najprej šli to, potem pa drugo, vsakič drugače... In vidiš, da sta zadovoljni:). Zato se splača malo potrudit in ju naučit, kako enkrat en popusti, drugič drugi in da je luštno osrečit drugega - bratca ali sestrico, vendar pa da moraš najt ravnotežje med tem, da ne delaš ves čas tako kot drugi hočejo in da nisi ves čas egoist. Se mi zdi, da tamali to veliko bolj razumejo kot taveliki[sm=smiley1.gif].

PS. če se da, zamenjaj skupino, oz. ga prej vprašaj, če bi si to sploh želel. Ker če ima tu enega prijateljčka, vprašanje, če si bo to želel.

PPS: mi smo meli obraten problem: R. prijateljica je bila ljubosumna, ker se je R. želela igrat tudi z L. in se ni hotela igrat sama s prijateljico, na koncu niti na obisk ni želela it sama. Potem smo se pomenili, da je ok, da ima tudi sama svoje prijatelje, da je prav, da gre tudi sama, itd... in ji je bilo ok, še vedno pa sem videla, da je veliko bolj srečna, če se lahko igrajo skupaj in gre k drugim prijateljicam rajši (kjer ma lahko še tamalo s sabo).



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (16.9.2013 12:19:54)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



mateyka -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (16.9.2013 13:00:00)

eh, sej iz naše je isto ful težko izvleč kako jasno mnenje ali opis kaj so delali v vrtcu. kakor da ji ne bi bilo interesantno o tem govort al kaj... mislim, čist štekam, da je včasih težko videt kaj mu tam sede ali ne - ker tudi ko jih vprašaš, ni glih kristalno jasno kaj jim je/ni kul..

ima občasno kake samoinciativne razlage in govore o tem in onem, samo ful tud ne vem, če ne opazim ali mi ne povejo. recimo - ful stvari tam konzumira, doma pa zbirčna metka ki zna jokat celo uro zato, ker ne mara pireja. pa sem ziher da ga v vrtcu jé. tam jé (sem jo videla) tud une piškote iz beljakov, ki jih doma ne bi niti, tudi ko bi bruhala od lakote, povohala.
ehhh, čudni so tile naši otroc včasih..



ronja -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (17.9.2013 9:00:35)

ja, saj to je - on kot da nima interesa, da bi govoril, kaj dela in kaj se dogaja user posted image npr. "s kom si se danes igral?" - z vsemi.

Hehe, kot bi poslušala lubija, ko se s svojo mamo pogovarja, kratki, jedrnati odgovori, če se le da z ja in ne[sm=jezicek.gif]. Ampak se tudi taki ljudje znajo fajn pogovarjat, samo moraš met drugačno taktiko;). Za začetek mu daj občutek, da je ok, tudi če se z nikomer ne igra, da ti to ni važno, če se ima on fajn - saj to je res, ne? Če bi bil pač po naravi zelo samotarski, a bi se res moral družit, če mu to reeees ne bi pasalo? Mislim, en nivo socializacije vsi rabimo, ampak ni pa treba, da se igramo skkup, če nam ne paše, ne?;)
Torej: poizkušaj ga vprašat čim bolj specifična vprašanja, na katera ne bo mogel dat nekega splošnega odgovora. Recimo: kateri vrtčanček ti je bil pa danes najbolj simpatičen? (verjetno un prijateljček) Kaj sta pa skup zgradila? A so ostali tudi prišli zraven? A ste vsi gradili stolpe? Kdo se najrajši igra v kotičku za...? itd...

Lej, moji punci sta hudo gobčni, ni problem se zmenit vse, ker vse povesta, vem celo za marsikaj, česar naj starši ne bi vedeli, ker se vzg. zelo trudijo, da ne dajejo nobenih imen na roditeljskih, je pa hecno, ko ti tamala pa vse zreferira: tapata je pa topato, potem sta vzg. to pa tp:D. Ampak ko ju lubi vpraša, kako so se meli v vrtcu, rečeta pa "v redu".[sm=zmeden.gif] Sem bila enkrat čisto paf, ko mi je to povedal, ker meni vedno naredita cel referat, da se mi ga navadno ne da niti več poslušat[sm=jezicek.gif]. Ampak potem sem mu povedala par trikov, da se lažje spomnita in zdaj se fajn zmenijo:). Recimo če ju vpraša, kaj ste počeli v vrtcu, nimata pojma, kaj odgovorit, ker je bilo veliko reči in ne vesta, katero izpostavit, verjetno. Če ju vpraša bolj direkt - kaj je bilo za kosilo ? in potem: a ste šli pred kosilom kaj ven? Kaj ste pa počeli pred kosilom? Se pa vsega spomnita in radi povesta. Meni je bilo sicer čudno, ker ju sama navadno res samo vprašam, kako sta se imeli in dobim poročilo, ampak če pride kak dan, ko sta raztreseni, pa tudi pomaga kako dodatno vprašanje. Mogoče je fora v tem, da sta pač pri meni navajeni čvekanja[sm=smiley36.gif].

Kar se tiče izpadov in tolažbe: v eni knjigi o možganih in razvoju možgan pri otrocih, piše, da kadar otroke (ali odrasle) napade panika, takrat delujejo "spodnji možgani" (izvorno primitivni, ki imajo nalogo, da nas obvarujejo življenjskih nevarnosti, kjer nimaš časa zavestno premislit z "zgornjimi možgani", ker bi sicer bilo nevarno - to je nagonski odziv in pri otrocih, ki še nimajo tako razvitega kognitivenga razmišljanaj, je ta odziv veliko pogostejši (pa tudi pri nekaterih odraslih;)).
Kaj pomaga?
- Da treniraš zgornje možgane, da znajo večkrat prevzet nadzor, da ni toliko stresnih in ogrožujočih situacij, ker mali se res azradi tiste lego kocke čisto preveč sekira in to je škoda. Za to se je treba veliiiiko pogovarjat in obnavljat dogodke, itd... Če težko združi pripoved, da ima rep in glavo, je to še toliko bolj pomembno (tudi tam razloži, bo predolgo, če to vse pišem), ker se s tem krepijo te vezi (tvorijo sinapse in otrok dobi občutek, da te stvari minejo - tudi panika).
- Da se vedno vedno vedno, kadar ima tak izpad, najprej z njim povežeš, sočustvuješ, šele potem probaš dalje z razumom. Dokler on tuli, ni sposoben nič z razumom premlet, je brezveze, karkoli mu govoriš. Drugo je, če vidiš, da manipulira, samo pri temle mulcu, sploh glede na starost, je to manj verjetno. Moja tamala, sicer enako stara, sicer tudi včasih to naredi, vendar to hitro vidiš, kaj je. Med drugim: če otrok probava prit do svojega, pa znoriš in zagroziš s kaznijo, potem se v hipu pomiri - ker je njegov izpad čisto zavesten, da bi prišel do željenega. če teh izpadov ne dovoliš, potem se to ne ponavlja prav pogosto. Če pa otroka resnično preplavi ta občutek nemoči in mu možgane zalijejo adrenalin an co., potem pa ga NAJPREJ pomiri. Stisni ga k sebi! Verjamem, da v prvem trenutku mogoče ne bo hotel, sploh če do zdaj ni navajen, ampak se navadno potem kar zmehčajo in stisnejo zraven... Ne vem, moji tamali se zdaj itak vedno stisneta. Zdaj včasih delujem čisto obratno, kot "bi morala". Otrok naredi eno pi*, jaz pa pridem in jo objamem. Ampak vem, kadar naredi pi* zato, ker je pač nagajiva in jo lepo nap*, kot je od mene pričakovano, kdaj je pa to klic na pomoč in takrat jo bom objela, pa če si vsi mislijo, kar čjo. So potem presenečeni, kako to dete rata takoj krotko, prijazno in ubogljivo. To res dela!
- Da ga naučiš, kako delajo možgani, da to sam pri sebi zna videt in opazit in s tem prepreči, da bi ga preplavil tisti občutek oz. da bi amigdala prevzela nadzor, če češ manj otroško;). Punci imata na morju kup knjigic, svojih, za otroke, itd... ampak ta, ki ni za otroke, jima je bila najljubša! Notri so tudi stripi, kako razložit otroku in to sem jima morala 100_x_ prebrat, čisto sta bili nori nanjo! In res pomaga! ko vidiš potem svojo malo, ko se nekaj skregata, pa začne 3x globoko vdihne in izdihne... se ti kar mal nasmeje;). In tista fora s prstki, ki pokrijejo palec, ki je tako razburjen, tudi dela. NI nujno, da bojo iste stvari delale pri tvojem malem, ampak ker mali res kliče na pomoč, če mu je tako hudo zaradi vsake druge bedarije, se splača probat, izgubit nimaš kaj.
Preberi si to knjigo, ti bo marsikaj bolj jasno!

Z vzgojiteljicami probaj s taktiko, da jima predstavi, kako bi lahko njuno vedenje ( da bi z njim drugače delali) pripomoglo k temu, da bojo imele manj dela, ker bo manj težil. Recimo če bi se mali drl, rečeš, če ga mal potolažite, se pa hitro umiri in je potem lažje delat v skupini naprej;). Vem, da ni problem v tem, ampak samo kot primer. Ne vem točno, kaj ju moti.



ronja -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (17.9.2013 9:12:16)

Torej recimo v primeru z lego kocko: ne rečeš najprej: to pa ja ni nič hudega, jo bomo že našli, ker s tem zanikaš njegova čustva, ki mu pravijo, da je to pa zelo zelo hudo;). Rečeš: ojoj, pa to kocko si imel zelo rad, ne? Ampak jo lahko najdemo, veš, gotovo je ni nihče vzel, ker vejo, da čaka enega malega luštnega fantka. Vem, da vedno človek ni razpoložen za tako potrpežljivo in prijazno razlago bitju, ki je na robu tega, da postane tuleči hulk, ampak kadar le zmoreš, poizusit.

V primeru vrtca pa mu povej, da te zanima, kako se ima v vrtcu. Vprašaj ga s primerjavo: ti je v tej skupini bolj všeč, kot v prejšnji? Kaj pa ti je bolj všeč? Tako veliko lažje postavijo stvari na svoje mesto, kot če morajo povedat samo "kako je bilo v vrtcu". Lahko ga vprašaš, kaj mu je bilo najbolj všeč v vrtcu in kaj najmanj? Če katerikoli dogodek opiše, ga vprašaj to, kar je tebi najbolj važno: kako se je on pri tem počutil? Kaj je on naredil? Boš videla, da bo šlo:)
Recimo: en sovrtčanček se udari, dva se stepeta, itd... in vprašaš, kako so ravnali ostali, kako on, kako se je pri tem počutil? In ti bo povedal, ali se je dalje igral s svojim, ali ga je to kaj užalostilo, itd... To ni nujno slabo - če se sekira za druge, se bo lažje tudi priključil drugim. Zato ni terba reagirat negativno, če ti pove, da je bil žalosten - odvisno od vzroka. Seveda pa sočustvuješ, to je pa vedno fajn:). Matr sem zakomplicirala:D.



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (17.9.2013 14:27:13)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (17.9.2013 14:31:39)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



ronja -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (18.9.2013 8:32:30)

ja, itak user posted image saj mene sploh ni motilo, da se odmakne od ostalih - dokler to vzgojiteljici nista naglasili kot problematicno user posted image pac se igra v dnevni sobi sam, namesto v otroski v druzbi.

Vprašaj! Je razlika, ali ju moti zato, ker med tem dela štalo ali samo zato, ker ni vse po reglcih. Če dela štalo, potem se pogovori s svojim br.2, da si se dogovorila z vzg., da bo lahko delal kaj drugega vmes, ČE ne bo motil ostalih (in se to zmeni, seveda;). Če ne dela štale in je samo pač stran od ostalih, pa sta spet dve možnosti - lahko se fizično toliko umakne, da je vzg. strah, ker ga nimata ves čas na očeh in se bojita, da si ne bi kaj naredil (I'm sure you can relate to that;), ali pa jima ne gre v račun to, da pač ni tak kot ostali, ker bi seveda radi, da dela skupina skupaj. Če ju skrbi zanj, se spet zmeni, da se lahko igra kaj svojega, ČE bo blizu skupine, ker ga vzg. morata videt, sicer ju skrbi zanj, tako kot tebe, če ga ne vidiš. To bo razumel, samo večkrat bosta morala ponovit. Da otroci so najbolj pomembna bitja na svetu in jih je treba fejst fejst pazit, on je pa najbolj pomemben fantek (in njegov bratec, ampak ta je že starejši in ga ni več treba tooooliko pazit) zate. To radi slišijo in se potem da več zmenit;).
Če pa je problem samo v tem, da pač ne sodeluje, pa jima daj "dovoljenje", da ni nič hudega, če kdaj pač ne sodeluje. Da ceniš to, da se ga trudita vključit in bi si tudi ti želela, da se socializira, ampak da ga lahko sem pa tja samo pustita, da se sam igra, če mu paše in ne moti ostalih.

Torej prvi korak: poizkusi ugotovit, kaj točno ju moti: dela štalo/ ga ne vidita/ samo ni tak kot ostali.

ceprav pri njemu ni problem, da ne bi govoril - on fuuuuul govori. ampak, kako bi rekla, ... cisto mimo teme........

Ja, temu se reče, da je še otrok[sm=jezicek.gif]. Lubi R. ne more 5 minut skup poslušat![sm=smiley36.gif] Ne, resno, noben otrok ne zna takoj lepo povedat zgodbice, kaj se je dogajalo, v pravem kronološkem redu itd... On ima s tem še malo večje težave, ali zaradi ADHD ali ker je tak karakter, sicer pa tudi na splošno fantki baje malo kasneje besedno dozorijo. Ko punčke že pripovedujejo cele zgodbice, oni povejo tako kto tvoj (ni to zabetonirano pravilo, seveda so izjeme, samo na splošno velja). Je pa baje urjenje tega zelo pomembno ravno za razvoj "zgornjih možganov", tako da to le vadita.

Tu mu spet lahko pomagaš s tem, da obnavljata dogodke in gresta POČASI! In da ga nežno usmerjaš nazaj, kadar vidiš, da zaide. Recimo, ga vprašaš, kaj so imeli v vrtcu za zajtrk. Nekaj se bo spomnil, recimo kruh (to se navadno spomnijo, ker je skoraj vsak dan:D), potem ga vprašaš, kaj je bilo gor namazano. POtem ga vprašaš, kaj naredijo po zajtrku. Če se ne spomni, mu pomagaš: ali si greste umit roke ali imate takoj jutranji krog? in potem počasi tako čez cel dan (ni treba vse naenkrat, če vidiš, da mu ni). Kaj pa ste se pogovarjali na jutranjem krogu, imate kako temo? Tu ti bo verjetno začel pravit nekaj tretjega, ker ga bo to, kar je en prijateljček rekel na krogu, asociiralo na neko tretjo reč;). In rečeš, ok, tapata je rekel topato. A si ti tudi kaj povedal? Kaj pa? Kaj ste pa počeli potem, ste šli kaj ven? Otrokom je lažje, če jim dodamo podvprašanje, ker se ob preveč splošnih vprašanjih hitro izgubijo. Če so šli ven, ga vprašaš, če na vrtčevsko igrišče ali kam drugam in kje se je največ igral (peskovnik, igrala, itd...) Potem lahko vmes navržeš vprašanje, s kom (ker to te v bistvu najbolj zanima;). Tako to vprašanje ne bo imelo take strašne teže, kar je seveda dobro:). Ko to izčrpata, je na vrsti kosilo, kaj je bilo za kosilo, a je šel po kosilu spat, ali so jim zavrteli kako pravjlico, itd... Mala vprašanja, čim bolj specifična in ti vodi skozi čas, sam od sebe pri 4,5 tega še ne more znat. Ok, se najde kdaj kakšen, ampak mislim, da to ni ravno pravilo;). Tamala ima dober občutek za prostor in čas, tavelika pa... se še zdaj zgubi v teh pripovedih;).

Pa daj mu vedet, da ni br. 2, da je zate glih tako naj kot njegov brat. Ne mislim, da delaš razlike, samo mora čutit, da je tudi on "prvi" zate v nekaterih stvareh. Pojdita kdaj sama kam. To bo potem skoraj gotovo znal povedat, kaj sta počela;)

haha, to vem, samo en malck pomaga user posted image se vedno je treba prezivet to poplavo custev

Res je[sm=jezicek.gif]. Ampak dostikrat se ji da tudi izognit, če reagiraš dovolj hitro. ker on si ravno tako kot ti ne želi teh izpadov, njemu takrat res ni fajn. To se da, kadar imaš ti dober dan, si potrpežljiva in ok sama s sabo, itd... Ne grizi se pa preveč, če kdaj pač ne moreš in zahakljata. Na dolgi rok (in v bistvu tudi na kratki, ker nima izpada), se sicer splača, ampak vsi smo ljudje in včasih enostavno ne moreš...

in takoj dobim tudi servirano.

Hehe, sva že dve. "Mami, ampak rekla si..."

joj, ja, tega ga poskusam nauciti. ampak imas point, moram za zacetek pustiti, da izzivi to in mu samo prisluhniti, potem pa ga uciti 3x globoko zadihati

Ja, NE ga tega učit MED izpadom! To ga učiš, ko sta oba čisto kul[sm=smiley1.gif]. Med izpadom dobesedno nič ne sliši, takrat mu lahko samo poveš,d a ga imaš rada, tudi če se dere.

"joj, ves kaj je ta-pa-ta neredil!" - ? -"eh, nic, saj ti ne morem povedat."

Ma, za druge je vseeno, če gre za tvojega ti pa lahko in morata povedat.

kaka fora? napisi kaj vec, pliz

To maš tudi v tej knjigi: pokaže, kako razložit otrokom, kaj se dogaja v njih. Palček so ti spodnji možgani, ki prevzamejo vodstvo, kadar smo zelo razburjeni ali prestrašeni. Ostali prsti so pa zgornij možgani, ki vse lepo procesirajo in razmislijo, kaj bi bilo bojlše, kadar je vse ok - takrat je rokica lepo stisnjena v pest s palčkom skritim pod prsti in ostali prstki božajo in mirijo palček, da se ne sekira. In potem pravi, da včasih nam tudi zaradi malenkosti lahko "odnese pokrov" in takrat se ostali prstki umaknejo gor in palček je sam tam in čisto prestrašen. In takrat jih oblije tisti naval čustev in vsega. Ampak da lahko palčku pomagamo in ga spet pomirimo, s tem, ko se potrudimo trezno razmislit - prstki en za drugim grejo spet dol, čez palček.

Sicer tam ni navodil za to, ampak sama sem puncama razložila, zakaj je dobro, da včasih spodnji možgani prevzamejo glavno vlogo: če se recimo približata ognju, da umakneta roko, še preden lahko pomislita, da je tam vroče. Ali zakričita, če tamali najde kako malo reč in jo da v usta (sem ju naučila, da je to nevarno, ker ne bi rada, da se mi zaduši z nečim, kar bi našel nekje). Se mi zdi fajn, da vejo, da to ni čisto brezveze. Potem smo se strinjale, da če je pa ena nenevarna reč, recimo če izgubimo špangico, pa to ni tako nevarno, da bi morali ti možgani v akcijo in smo se zmenile, da za take stvari jih bomo pa poizkušale pomirit.

V tej knjigi pravi tudi, da otroci nimajo še tako izoblikovanega občutka za čas in da mislijo, da bo to, kar trenutno čutijo, trajalo večno, zato jih tudi tako zelo sekira. In da jim zelo pomaga, če jim razložiš, da vsako burno čustvo povprečno traja do 90 sekund - mi smo potem štopale, koliko časa je to, pa se jima je zdelo kar dolgo - no, saj če imaš izpad ali ga moraš poslušat, dejansko je res kar dolgo[sm=jezicek.gif]. Ampak potem smo poizušale še gledat, koliko časa je to, kadar smo delale kaj luštnega in smo videle, da je to v bistvu zelo malo časa[sm=smiley36.gif]. In smo mele še lekcijo relativnosti zraven[sm=jezicek.gif].

Ja, priročnika res ni, pomaga pa, če razumeš, kaj se dogaja (in si ti ok, da lahko reagiraš tako kot misliš, da bi bilo prav). Probaj dobit tisto knjigo, ima precej takih konkretnih primerov in kako reagirat - dosti je sicer za starejše otroke, ampak se začne ravno nekje pri teh letih, ko se počasi začne kognitivno mišljenje jačat. In poizkušaj čim bolj urit njegovo logiko, pripovedovanje dogodkov, da se mu bojo stvari sestavile v logične celote v glavi. Tako bo lažje dojel, da je izpada tudi konec, da to ni najhujša reč na svetu in s tem bo tudi izpadov manj.[sm=smiley1.gif] Vso srečo in poročaj, kako bo šlo:)



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (18.9.2013 9:43:41)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



mateyka -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (18.9.2013 10:49:25)

ja kera knjiga je pol to? a je cenzuRRirana?



pomlad08 -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (18.9.2013 11:01:15)

IZVIRNO SPOROČILO: mateyka

ja kera knjiga je pol to? a je cenzuRRirana?



nekje vmes se skriva link:
http://www.bukla.si/?action=books&book_id=15990

a sam tko diagonalno po metodi hitrega branja bereš Ronjine poste? [sm=smiley36.gif]



pomlad08 -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (18.9.2013 11:02:23)

Ronja, dabest odgovori, res, se ti še jaz zahvaljujem, ker imamo tudi enega divjačka trenutno doma :) Je fino, če te en vsake tok časa spomni, da globoko dihaj, hvala [sm=smiley1.gif]



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (18.9.2013 15:07:08)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



patrino -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (18.9.2013 17:40:52)

Tu mu spet lahko pomagaš s tem, da obnavljata dogodke in gresta POČASI! In da ga nežno usmerjaš nazaj, kadar vidiš, da zaide. Recimo, ga vprašaš, kaj so imeli v vrtcu za zajtrk. Nekaj se bo spomnil, recimo kruh (to se navadno spomnijo, ker je skoraj vsak dan:D), potem ga vprašaš, kaj je bilo gor namazano. POtem ga vprašaš, kaj naredijo po zajtrku. Če se ne spomni, mu pomagaš: ali si greste umit roke ali imate takoj jutranji krog? in potem počasi tako čez cel dan (ni treba vse naenkrat, če vidiš, da mu ni). Kaj pa ste se pogovarjali na jutranjem krogu, imate kako temo? Tu ti bo verjetno začel pravit nekaj tretjega, ker ga bo to, kar je en prijateljček rekel na krogu, asociiralo na neko tretjo reč;). In rečeš, ok, tapata je rekel topato. A si ti tudi kaj povedal? Kaj pa? Kaj ste pa počeli potem, ste šli kaj ven? Otrokom je lažje, če jim dodamo podvprašanje, ker se ob preveč splošnih vprašanjih hitro izgubijo. Če so šli ven, ga vprašaš, če na vrtčevsko igrišče ali kam drugam in kje se je največ igral (peskovnik, igrala, itd...) Potem lahko vmes navržeš vprašanje, s kom (ker to te v bistvu najbolj zanima;). Tako to vprašanje ne bo imelo take strašne teže, kar je seveda dobro:). Ko to izčrpata, je na vrsti kosilo, kaj je bilo za kosilo, a je šel po kosilu spat, ali so jim zavrteli kako pravjlico, itd... Mala vprašanja, čim bolj specifična in ti vodi skozi čas, sam od sebe pri 4,5 tega še ne more znat. Ok, se najde kdaj kakšen, ampak mislim, da to ni ravno pravilo;). Tamala ima dober občutek za prostor in čas, tavelika pa... se še zdaj zgubi v teh pripovedih;).

Veseli me zate Metulj, če se bo tale Ronjina" metoda pri tebi obnesla. Moj otrok ( tisti, ki je večkrat rad sam)bi ob takem siljenju vanj, spraševanju o podrobnostih in vrtanju in vrtanju, da bi povedal tisto, kar se meni zdi bistveno in ne njemu... pobegnil. Sama ne podpiram tega. Otrok, ki čuti potrebo, da ti nekaj pove, da se ti zaupa, da dobi tolažbo, ne rabi takšnega abnormalnega usmerjanja pri pogovoru. Ne rabi takega pritiska in ne rabi, da mu nekdo skoraj položi besedo v usta, le zato, da bi povedal tisto, kar želiš slišati. Tudi, če otrok komunicira nepovezano in mu zaradi begajočih misli pozornost leta sem in tja, ni to nič slabega. Na nas odraslih je , da iz otrokovega na videz razpršenega in nepovezanega pripovedovanja izluščimo bistvo, dokler ga on ni sposoben povedati oz. dokler ne čuti potrebe potem.
Zame so takšne matere naravnost zadušljive. A se vam ne zdi, da v otroka na tak način preveč okupirate in mu ne daste dihat? Tudi vi radi govorite, ko ste razpoloženi za to oz. ko čutite potrebo po tem. S tiščanjem v otroka se še nikoli ni nič dobrega doseglo. Preverjeno. Ko je čas in potreba, pridejo na dan z besedo še tako redkobesedni otroci.
Pa še nekaj. Ali se k pogovoru z otrokom nikoli ne spravite spontano , brez naštudirane knjige, sto in enega članka? Nikoli ne izklopite svoje psihološko vzgojne vloge in se le prepustite otrokovemu govorjenju. To je ja tako čudovito, ko ti otrok spontano pove kakšno stvar , kar tako brez tega, da bi ga tlačil dol z vprašanji. Saj ni treba , da pove cel roman. Pove tisto, kar je zanj bistveno in kar se mu zdi da bi bilo dobro , če bi vedeli. Ko med igro kar naenkrat pride in ti pove prigodo, malenkost, novičko iz vrtca in šiba naprej med igrače. Meni je to čudovito. Kar je po moje najbistvenejše pri pogovoru z otroci je to, da si vzamete čas za pogovor z njim. In ne takrat, ko je to na vaše, dnevnem redu in ga takrat izprašate kot FBI, temveč takrat, ko k vam pride otrok spontano. Tudi, če je treba vmes ugasniti štedilnik. Takrat se skloniš, bibo vzameš v naročje ali ga posadiš na pult , pogledaš v očke in tako že pol stvari veš, še preden spregovori.



patrino -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (18.9.2013 18:05:57)

V tej knjigi pravi tudi, da otroci nimajo še tako izoblikovanega občutka za čas in da mislijo, da bo to, kar trenutno čutijo, trajalo večno, zato jih tudi tako zelo sekira. In da jim zelo pomaga, če jim razložiš, da vsako burno čustvo povprečno traja do 90 sekund - mi smo potem štopale, koliko časa je to, pa se jima je zdelo kar dolgo - no, saj če imaš izpad ali ga moraš poslušat, dejansko je res kar dolgouser posted image . Ampak potem smo poizušale še gledat, koliko časa je to, kadar smo delale kaj luštnega in smo videle, da je to v bistvu zelo malo časauser posted image . In smo mele še lekcijo relativnosti zravenuser posted image .
O ljuba Gela [sm=zmeden.gif]Ronči, se ti ne zdi da malo pretiravaš? Kaj ko bi štopala koliko hitro dečvici pritečeta do prvega drevesa ali kaj podobnega?Spontanost ...nekje sem nekoč prebrala, da ti ne potegnejo zadeve, ki jih moraš naprej planirati.Tule se mi zdi, da ni ne duha ne sluha o nekem spontanem odnosu. Vse se zdi nekako naprej planirano ( bomo merili koliko časa traja" burno čustvo", bomo otroku postavili toliko in toliko vprašanj, da bo na koncu povedal še sestavine kruha na katerem je bil namazan namaz s ...)Včasih je treba zadevam malo pustiti, da se zgodijo tudi brez posebnega vzroka in namena. To je tisto najlepše in najslajše. Pač ni vse v nekem premišljenem v naprej določenem odnosu...sploh pa ne, če gre tu za odnos z otrokom.
Lahko, da sem jaz čudna,samo takole ne bi želela voziti otrokovega otroštva.



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (18.9.2013 18:18:08)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



patrino -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (18.9.2013 18:20:54)

[sm=zmeden.gif]Res se ti zdi? Veš, meni se zdi, da pa se ravno ti v moje. Če se ne motim, sem to že enkrat omenila. Sicer pa kaj imaš povedati v zvezi s trenutno temo?
Kar pa se tiče Ronje in njenih postov. Njene poste zaradi načina pisanja ( predavateljski slog pa to), predvsem pa zaradi "minimalizma" zelo težko spregledaš. Jo pa redno in v detalje preberem. Kot nekakšne kolumne v časopisu, s katerimi se ne strinjaš vedno, pa jih vendar z zanimanjem prebereš.



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (18.9.2013 18:28:57)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



patrino -> RE: Otrok ima v vrtcu samo enega prijatelja... (18.9.2013 18:57:38)

Ja saj se mi je zdelo, da bo štos v tem. Samo Ankica veš, tule gor smo verjetno sama velika dekleta in večina tistih, ob katere se jaz spotaknem se zna prav enkratno branit veš? Verjetno se zato tudi spotikam vanje. Če bi bilo drugače, bi bilo dolgočasno.



Stran: [1] 2 3 4 5   Naslednja stran >   >>