enkratna
|
Joj, Rižko... samo tega si ne dovoliti, da bo prepir se zažrl med vaju. Prepir dostikrat skriva za seboj neizgovorjeno... Da ti je fant rekel nekaj takega... si lahko predstavljam le, da je bil res pregnan na rob obupa tudi on? Jaz vem, da najlajže prizadenemo ljudi, ki smo jim najbližje. Poznamo njihove šibke točke, in ko pride huda beseda, oh kako boli! Če ti lahko povem najino izkušnjo: Po drugem SS sem se čisto zaprla vase. 6 mesecev sploh nisva , tako paranoično me je bilo strah, da bi še enkrat zanosila in da se ne bi izšlo. Takrat je bil najin odnos prvič na res hudi preizkušnji. Nisem razumela, da on ne razume tega, da me takole čustveno "premetava in meče" sem in tja. Težko mu je bilo, ko me je gledal takšno, in občutek nemoči, da bi mi pomagal ven iz tega (ker nisem pustila), se je zažrl tudi vanj. Šele čez čas mi je povedal, da mu je težko to reči, ampak kako lahko od njega ne pričakujem, da bo razumel dogodke tako kot jaz, če jih ni izkusil na lastni koži. Lahko me posluša, lahko mi je ob strani, ampak verjetno ne bo zmogel biti tako kot nekdo, ki je to dal osebno skoz. Da ga zaradi obtožb, da ga ne razumem, postavljam v slabo luč, v luč nesposobnosti. In je še bolj nemočen in zafrustriran ob tem. Da si želi, da bi našla več pozitivizma, več volje v vsem, kajti ko me takole gleda, ima občutek, da mi za nič več ni mar... Na srečo so se mi (pravočasno!) odprle oči, da sem ugotovila kaj Jaz delam najinemu odnosu. Sprašujem se, od kje mu energija, da ni enostavno zbežal proč. Nikoli več se ne želim počutiti tako, kot sem se takrat.... Uničevalo je mene, njega, pa še koga zraven verjetno... Naj vajin otroček ne bo spočet v zagrenjenosti in prepirčkanju, ampak sprejetju en drugega in ljubezni. Objem zate, za vaju, za vajino bodočo pikico!
|