Anonimen
|
Piiiiikica moja Tassika Je jokal, a ne... ?!  Tok žalostno... Jst sm čist občutljiva na moške solze. Ti bom na koncu prlimala zgodbico... o mojem poteku in splavu. Lahko ti povem, da sm bla sama samcata... in verjela ali ne, me je to tko spremenilo. Drugačna sm, nism si všeč. Moj je bil v ZDA na službenem potovanju... , je po sms-ju zvedel, da mislim, da nama Rižko odhaja, se je odločil oditi. Na letališču me je še lupčkal in božal po bušiju..., ko se je vrnil, sem ga dočakala sama.  Ja, jokala sva.... , objela sva se in jokala. Do živega nama je prišla ta nosečnost.., sam... se mi zdi, da mi ni pravično, ker sm bla sama. Sej je bil ob meni.., na telefonu, me spremljal... samo..., zdaj po 2 mesecih vidim, da ni začutil niti približno močno kot sem jaz. U bistvu.. sva kr hitro predelala in o tem nehala govorit. Skor se nisva pogovarjala, se noče. Je optimističen in čaka na naslednjič. Sam men to ne pomeni veliko. Verjemi mi, da komaj zdaj o tem govorim oz. pišem. Ljudje tega ne razumejo.... , ne znajo potolažit. Tukaj sem našla tebe, pa še par puc in mam občutek kot bi se zlivala in ven dajala vse tisto, kar mi grenilo je vsak dan.HVALA . No, mislila sem tudi, da naju bo to zbližalo, naju malo spametovala, pa ni. Se kr dosti kregava, so vse ostale stvari ratale bolj pomembne...., to sem kr morala izriniti in misli.. čeprav je bila najbolj boleča izkušnja v mojem življenju. Res... , manipulacija čustev. Grozno. Ne sili se bit optimistična..., bodi kar čutiš. Itaq se vse na koncu uredi..., tud to se bo... tako ali drugače. Jst sm zdej tuki zate.
Pa jst nism optimistična, ..... , vsaj zdej ne. Jst sam grozno hrepenim..., si želim in upam. He...., kdaj bo druga M..., pa itaq zveš. Kdaj maš R.d.? Kok si sploh stara?...
Evo še moja grda izpoved iz ene teme: Čau...
Jst bi bla v 17 tednu a žal buši ni tako velik. Je moj Rižko (tako sva ga poimenovala :)) odšel 14. avgusta. Dolgo nisem nič govorila, nič pisala, enostavno nisem čutila, da hočem. Se mi zdi, da težko je razložiti in od nekoga pričakovati, da razume. Kot en strojček sem premlela, potisnila vase..., kot, da nič ni bilo. Spomin na to je svečka..., ki prižgana je bila drugič. V spomin mojemu Rižkotu.
Joj, me boli, ko pišem.. čutim, da me bodo oblile solze... a ne.., v službi sem. :-)
Skratka težka manipulacija čustev, res prava manipulacija.... in punce moje.., zdaj vem kako je vsaki, ki to doživi. Vse bi vas objela.. in jokala z vami... U bistvu sva samo probala, prvič in uspešno... na dopustu sva zvedla in to je bil res balzam za najino dušo. Jaz sem se sicer mejčkan ustrašla..., no.. od samega začetka so me spremljale neke čudne misli, čudni občutki.... Na samem začeteku me je to obremenjevalo.., potem sem začela kupovati različne knjige in revije in vpisovati v nosečniški koledar..., se veseliti... , priznam pa, da nisem še čisto sprejela oz. "dojela" vse do trenutka, ko sem si pozorno ogledala svojga bušija... , ej neverjetno!!! Od tistega trenutka.... se je veselje začelo.... in prav tako hitro tudi končalo.
Moj dragi je bil službeno odsoten... Še v službi sem čutila neko čudno pikanje a sem si govorila..."maternica se rasteza" in se tolažila s tem. Na poti domov so me oblile solze, božale sem se po trebuhu in u bistvu prosila, da naj bo priden in ostane ob meni.
Po prihodu sem malo počvekala s taščo in se odpravila v zgornje nadstropje. Bila sem sama v najinem novem ogromnem stanovanju... in bolečine so bile vedno večje..., nisem se ne stuširala ne umila, oblečena sem se vlegla in zvila, bolečine so bile neznosne a v mojih mislih se je še vedno... pač samo maternica raztezala. Ne vem kdaj sem zaspala.., ne vem. Točno ob 04:00 sem vstala in se bala iti na wc, nisem videla, da me je kri že oblila. Dobesedno kapljala je po tleh ....
Avto na servisu, tast in tašča sta me peljala na vlak. Delam v Lj., nista vedela za nosečnost, ker sva želela počakati z novico. V molku, z bolečinami in s solzami, ki sem jih težko zadrževala sem komaj čakala na vlak. Na vlaku sem jokala, jokala... , mojega dragega obvestila o tem, da nama Rižko najverjetneje odhaja.... , skupni jok, jaz tu, on na drugem kontinentu..., grozno.
No..., ne želim se spominjati ginekologinje na urgenci in načina kako mi je povedala, da ne bom mami in... njenih besed, da je preveč kosov, preveč krvi... in da ne ve ali gre za enega ali dva ploda. Ubil me je.. in nisem ji ostala dolžna.
Potem abrazija, potem spet soočanje z mojimi in stavki.. "bila sem noseča, ... , a je odšel"... Hudo...
Skratka..., par besedic..., upam, da se odzovete..., počutim se čisto samo, res osamljeno. U bistvu sem sama..., kljub ljudem okoli sebe.. Pogrešam občutek, ko Rižko je bil ob meni. Tako kratek čas... a kaj, skupaj sva pela, skupaj sva šopingirala, jedla... , se smejala....
Zavrtela bi čas in.... si želela biti v pričakovanju, v 17. tednu.... , pa ne morem..., no v mislih že... :-(
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in 
. 
, brez kakršnihkoli posebnosti, ni mi bilo slabo, nisem krvavela, nič, potem pa šok in vsega konec. Nikoli nisem imela nobenih ginekoloških težav, nič, vedno urejen ciklus in mi sploh ni jasno zakaj, ampak se trudim, da se tega ne sprašujem in upam da bo kmalu spet + na testku in kot sem že rekla, da bo tokrat uspelo in bom drugo leto imela svojo pikico. 
, mislim, da je še nikoli v življenju nisem tako željno pričakovala! 
.. 
Rižko (št.
