Kaštrun
|
puce hvala za čestitke! če katero zanima moja porodna zgodba oz. če se kateri sploh da brati to flancanje: V ponedeljek, 27.10. sem bila glede na datum ZM že 11 dni čez rok, glede na prvi postavljen PDP po meritvah na UZ, pa le en dan. Se pravi, da naj bi se naš dojenček rodil med 16. in 26. oktobrom, ampak zaradi težav v nosečnosti, sem bila prepričana, da ga bomo dočakali prej. Pa ga nismo. 27.10. sem tako že “rahlo” naveličana spet videla svojega G, ki je samo potrdil lep CTG, po pregledu pa povedal, da sem se od prejšnjega pregleda pred enim tednom, odprla še za en prst in sem bila tako odprta 3-4 cm, MV pa je bil tudi ves zmehčan. Ker sem želela končati s “kalvarijo” bolečih kosti, sem se glede na strinjanje z G odločila, da pridem naslednji dan v P, kjer mi bodo sprožili porod. In smo šli… V torek, 28.10., sva zjuraj Luči odpeljala k moji babici in dedku, da sta jo čuvala, midva pa proti LJ. Malo čez 8.00 uro mi v sprejemni naredijo CTG, me pregledajo (odprta isto kot dan prej), vse poštimajo in gremo. Mož je šel vmes plačati prisotnost pri porodu, dobila pa sva se po tem, ko sem jaz opravila klistir (ker od prejšnjega dne od 13.00 ure nisem nič jedla – verjetno zaradi strahu pred porodom – je bil le-ta tako, bolj na easy, nič drastičnega skratka), britja pa nisem potrebovala. Ko sva stopila v porodno sobo, se nama je obema zdela full znana. Plava, št. 8, se spogledava in nasmehneva. Tukaj sva namreč pred točno letom in pol ter šestimi dnevi dobila Lučko. Začetek je bil torej dober. Ob 10.40 uri se uležem na mizo, priklopijo me na CTG, pride babica in začnemo se hecati. Kako bo, pa kaj želim, pa mož pravi, da bi bilo fino, da bi on ob 14ih že kosilo jedel itd… Po prihodu zdravnice, ki mi je predrla mehur in povedala, da sem odprta že 5 cm (jaz sem si ob tem mislila “kul, samo še 5 cm”) se je ob 10.45 uri začela akcija. Babica Irena Ovter, ki je btw angel na zemlji, je rekla, da naj povem, ko se bodo začeli popadki. Pa pravim jaz, da pravkar en prihaja. In od takrat so prihajali, prihajali in se vse do iztisa niso končali. Prvo uro sem imela le svoje, vendar niso hoteli postati redni (so bili na 7 – 15 min), zato so mi dali umetne. Vmes me je prišla pogledati še moja kolegica (dela v P, da ne boste mislili, da kar ena) :o), malo smo klepetali, predihali popadke, jaz sem moža grabila za desno dlan, sama pa bi ob popadku najraje udarjala po postelji… Ko enkrat nisem mogla več predihati popadka, me je blazno prešinilo, da bi začela pritiskati in telo se je samo odzvalo in avtomatsko sem na boku pritiskala. Najbolj čudno se mi je zdelo zato, ker sem to pri Lučki čutila bolj proti koncu. Takrat pravi babica, naj se uležem na hrbet, mi pogleda MV in počaka da pride popadek. Če mi ne bi takrat povedala, da mi bo to pomagalo, da se bom hitreje odprla, bi jo sigurno brcnila iz postelje, tako pa sem vedela, da če bom to zdržala, da sem bližje koncu. Ob naslednjem popadku je babica rekla, naj se uležem še na desni bok, z nogo navzgor in “da še to, potem pa bomo”. Pa pravim jaz “kaj bomo”, takrat pa babica izreče tisti mili stavek “ja rodili bomo”. Pogledam moža, vidim, da se smeji in da sploh ni tako bled ter da mi je še celo pomežiknil in mi skuštral lase, pomirilo pa me je tudi to, da je bil videti presenetljivo miren. Takrat sem si mislila “kul, smeji se, očitno mi gre dobro”. Potem pa zagledam preko mojih nog na hodniku znano babico Gordano, ki me je vodila prvo polovico prvega poroda in ki je bila tudi prava milina. Pogleda v porodno, vidi moža, stopi notri in pravi “xxx, a vidva sta spet tukaj?” Mene poboža, jaz se ji nasmehnem, takrat pa ne morem več. Popadek je bil tako močan, da sem mislila, da me bo raztrgalo. Mož pravi, da sta se takrat babici spogledali češ “kaj je”, pa pravi babica Irena “vidim glavico, uuu kakšna čupca”. Jaz takrat rečem, da “res ne morem več”, pa pravi babica Gordana Ireni “kaj, je samo vrh glavice viden al cela?”. Očitno ji je babica Irena takrat rekla da cela, zato se je babica Gordana približala moji postelji in rekla “pridna ste N pridna, ajde zdaj N, gremo, lulat, kakat…”. Jaz pa sem samo govorila ne morem več… Enkrat sem potem še pritisnila in glavica je bila zunaj. Pobožala sem tiste mokre laske in najbolj mehko glavico na svetu, nato pa je zdrsnil ven še telešček. Vmes se spomnim babice Irene, ki je vpila “N ne pritiskat zdaj, poslušajte me, ne pritiskat, ker se boste strgali”. No takoj ko je omenila “raztrgati” sem jo poslušala :o) Ker sem bila tako “pridna”, sem zato dobila le tri “lepotne šivčke”. Časa za kakšno protibolečinsko injekcijo ni bilo, prav tako ne za masko (ki si jo je mož tako želel sprobati) :o) Ajdo so mi manj kot dve uri po predrtju mehurja, ob 12.38 uri, položili na prsa in to drobno bitje je… Mah kaj naj rečem? Mamice veste kaj naredi pogled na jokajočo, mokro, plavo, pomečkano bitje. Ko je bil porod mimo, sem se jaz tako kot prvič opravičevala vsem po vrsti če sem se preveč drla, pa so vsi samo rekli, da me noben ni slišal (no, saj se res nisem). Skratka, želim si, da bi imela vsaka ženska tako lep porod, predvsem pa tako prijetno osebje. Babica Irena je poskrbela, da sem imela vse do iztisa v sobi temno, se pravi nobene luči ki bi mi svetila v glavo, povedala mi je vsako stvar, ki mi jo je naredila “zdaj gledam MV, zdaj bom dala umetne, ker niste jedla dopoldan vam dam malo infuzije”, pojasnila mi je, da ne potrebujem nič proti bolečinam, ker mi nič ne bo pomagalo ublažiti pritiska in bo samo upočasnilo porod in da smo na koncu, skratka vedela sem na kateri stopnji poroda sem, koliko sem odprta in tudi par popadkov sva predihali skupaj, da sem vsaj dobila občutek, kako naj diham. Glede moje pripravljenosti na porod bi povedala to, da sem prej prebrala (bolj požrla) knjigo Ine May Gaskin: Modrost rojevanja in verjamem, da me je ta knjiga pripravila do tega, da sem se tako lepo in hitro odpirala, predvsem pa to, kaj pričakovati od poroda. Pri vsakem popadku sem si govorila, da je moj MV obala ob katero buta val in da sem vsak popadek bližje otročku. V mislih sem se odpirala “kot cvet” oz. si predstavljala koliko se moram odpreti, da iztisnem otročka, si govorila, da sem jaz tega zmožna, da jaz to lahko… Lahko se sliši butasto ali smešno, ampak definitivno pomaga (saj veste, čudežna moč pozitivnega mišljenja). Mesec prej sem pila tudi čaj iz malinovih listov, ki naj bi pomagal mehčati MV in pomagal pri hitrejšem odpiranju; lahko da je pomagal, lahko da ne. Zmanjkalo mi ga je en dan pred porodom :o)
_____________________________
Otroci ne vedo, kako radi jih imajo njihovi starši, in tega tudi nikoli ne bodo vedeli, dokler se ne bo nad temi starši zagrnil grob ali dokler ne bodo imeli svojih lastnih otrok.
|