Skaana
|
vidim, da me Ayo pogreša  ... Eh, men skoz neki comp nagaja, dela imam, da se ven ne vidim... A to vse je že staro. Neurje nam je prekinilo net in sem ga pred kratkim komaj dobila nazaj... Tako da...
Prebrala sem vas nahitro in površno.
Tako da bom le o našem Alekseju. Jutri bo star že devet mesecev  . Naš mali knedelj je lušten za pojest. Je pa zeloooo kamot. On sedi, se tu in tam stegne po čem, drugače pa debatira in prostestira in kliče in se krega, da mu končno damo zaželjeno... Je zelo močan in se super obdrži na štirih, ampak to je tudi vse. Zna najdit lučko, danes je začel delat prav bravo - ploskat, prej se je tolkel po kolenih, zna dat buc, pa lupčka, pa prijet za nos. Uspeva mu poklicati dedi in tena (Atena), ko je lačen poka in zmoka z ustami. Danes je tudi ponovil gaga ob knjigici, skratka, tu ne zaostaja, pri motoriki pa malce - jutri imama spet razvojno pa bomo videli.
Imamo se tako lepo v hiši, da me stisne vedno, ko pomislim, da še samo dva meseca in moram it v službo, Aleksej pa v vrtec. Še bolj me stiska, ker je izredno navezan name. Atena ni bila in je še vedno mali ciganček... Pa še dojiva se enkrat dopoldne, enkrat popoldne... Noče zaspat, če se ni prej dojil - enkrat sem ga pustila jokat oz. sem ga božala in pomirjala pol ure, potem sem pa popustila. Ne morem pomagat. Kako bo, ko me ne bo, ne vem...
Počasi začenja jest podobne stvari kot mi. Oz. jemo skupaj. Ne je še beljaka, agrumov, meda, oreščkov, čokolade, kravjega mleka (izdelke iz njega ja - polnomastno skuto in jogurt)
No, toliko na hitro. Pa da vam prilepim še eno slikico. Ayo, končno, kajne?
Lepo bodite, poljubčki za naše sončke...
_____________________________
Mami, kdaj bo spet včasih?
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Treba je namreč iti čez Dravo peš čez most, ker z avtom se moj vozi v službo. Za kaj tekega pa so zdaj najbolj primerni dnevi, če grem s Timom. 
. Jah, sedaj pa papirje na CSD poslat pa se na Zavod prijavit. Mi pa res ni dolgčas. 
tudi še ni. 
pa ne bomo več delali, ker me EMŠO preganja. Če bi slučajno ratalo, pa bi ga tudi imela, seveda če bi bilo vse OK. To pa moram napisati, ker me je enkrat že usoda izigrala. Vse svoje življenje sem govorila, da nikoli ne bi šla na splav. Pa sem potem šla na UPN v 20 T 
, ker je moja punčka imela Downov sindrom. Tako, da ne smem nikoli reči "nikoli". Še zdaj me to boli in še vedno se vsak dan spomnim, čeprav me Tim in Blaž ful razveseljujeta in mi zapolnita dneve. Pa vseeno ne bom nikoli pozabila. Moram pa priznati, da je s časom res bolečina manjša. 
Pa se mi je zdelo, da bo zdaj vsak dan lepše in bolj toplo. 
. 
in niti ne vem kam bi ga dali,medtem ko nas ne bi bilo. 
.Zvečer sem tako pogosto utrujena in vidim še samo posteljo,saj naša Eva pridno skrbi,da se ponoči ne naspimo,čez dan je pa ves čas aktivna,razen tiste pol urice(včasih uspe cela ura) ko naša najmlajša malo zaspi. 
hja naš nik že spi, jaz pa se tudi počasi odpravljam.. 
04.11.2007 
29.11.2007 
. 
. Komaj že čakamo
