Februarka08
|
Hvala za dobrodošlico 
No, če ma kdo čas, še vam mal razložim kako je blo...
V četrtek zjutraj sem mogla pridt tja, potem sem 2 uri čakala na sobo  me je že vse bolelo, lačna pa tud kot volk, ker sem mogla bit tešč  ko so mi končno kri vzeli, sem lahko pojedla en ogromen sendvič No, pol smo se nastanile v sobi, sem bla še z 2 starejšima gospa, joj, sem rekla, pa to se ne bo nič za zgovarjat, na koncu smo pa kar v dobre debate padle smo ugotovile, da se vse poznamo preko nekoga drugega in da je svet res majhen potem pa ležanje... pa spet ležanje... pa spet smo dobile za večerjo samo juho, ker nas je čakala operacija, no meni so celo prinesli še nekaj zraven, da ne bi bil dojenček lačen. Zjutraj pa nič jest, nič pit, čakat na operacijo. Ob 10h so me končno poklicali ... itak strah na vrhuncu, solze v očeh pridem v operacijsko, zavoham tist smrad in vidim tisto zeleno barvo okrog mene, mi je samo slabo ratalo  pol so me polegli, me privezali in naštimali na vse možne aparature, mi vstavili kanal (pa žile so se čist skrile, mi še to niso mogli narest takoj ) pa pravi sestra, da se mi bo počasi mal začel vrtet in bom zaspala... jaz nisem nič čutila, potem pa vidim dr. da pride do mene, mi dajo masko na nos, za tistem se pa nič več ne spomnim. Ne kako so me prenesli na posteljo, nič... pomoje bi mi lahko noge odrezali pa ne bi vedla no, pol so me zbujali in se drli halo, halo, jaz se zbudim še v operacijski in me vprašajo kako sem, jaz pa še itak vsa zadeta in napol mrtva skup spravim stavek: Kako je z dojenčkom? So se mi vse smejale in je ena rekla, ja ne vem, spi. No, potem greš v sobo za prebujanje, aparat ti vsakih 5 min meri RR, sestra te hodi gledat, pol sem šla pa nazaj v sobo. Takrat je bla največja želja, da bi dojenček malo zamigal, da bi vedla da je vse ok. No, pa je kmalu potrkal  potem pa 24 ur ne jest, ne pit... mal tekočine po požirkih... men je blo noro slabo, lačna...
To je blo to. Od operacije me nihšče sploh ni pogledal! Nič. Samo 1x na dan me je dr. vprašal če sem ok, če krvavim in podobno. To je blo to. Sestre ful prijazne, dohtarji živ obup. Katastrofa, so se mi prav zamerili Sem si zadala, da ne pridem več tja, razen še oktobra en štuk višje. Upam. No, zdej sem pomoje vse naložila, če ma katera cajt, je prebrala, če pa ne, pa tud prav. Sicer je pa tko, da je tam itak živ dolgčas, pogrešaš domače, še posebno moža in otroka. Ko sta me prišla pogledat, se je Larisa tako smejala in me objela da je to nekaj nepozabnega, najlepšega. No, samo da sem zdaj doma, da bom šla spat v svojo postlo in da ne bom sama v njej.
Navodila za naprej so samo, da morm nujno vsak dan popit 300 mg Mg, počivat, mi je dal 14 dni bolniške, potem mam pregled pri svoji G in nič spolnih odnosov  uf, zmešal se nama bo
Zih ste me že siti, sem mogla mal nadoknadit čvekanje Pridem še potem kaj, itak pa nisem nič na tekočem.
_____________________________
Moja dva škratka:
Larisa, 29.2.2008
Blaž, 15.10.2009
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
vse vredu 
. Naseksala se boš pa potem, ko dobiš zeleno luč, on naj si ga pa na roke ali pa imej ustni zagovor 
