Skaana
|
vidim, da me Ayo pogreša ... Eh, men skoz neki comp nagaja, dela imam, da se ven ne vidim... A to vse je že staro. Neurje nam je prekinilo net in sem ga pred kratkim komaj dobila nazaj... Tako da... Prebrala sem vas nahitro in površno. Tako da bom le o našem Alekseju. Jutri bo star že devet mesecev . Naš mali knedelj je lušten za pojest. Je pa zeloooo kamot. On sedi, se tu in tam stegne po čem, drugače pa debatira in prostestira in kliče in se krega, da mu končno damo zaželjeno... Je zelo močan in se super obdrži na štirih, ampak to je tudi vse. Zna najdit lučko, danes je začel delat prav bravo - ploskat, prej se je tolkel po kolenih, zna dat buc, pa lupčka, pa prijet za nos. Uspeva mu poklicati dedi in tena (Atena), ko je lačen poka in zmoka z ustami. Danes je tudi ponovil gaga ob knjigici, skratka, tu ne zaostaja, pri motoriki pa malce - jutri imama spet razvojno pa bomo videli. Imamo se tako lepo v hiši, da me stisne vedno, ko pomislim, da še samo dva meseca in moram it v službo, Aleksej pa v vrtec. Še bolj me stiska, ker je izredno navezan name. Atena ni bila in je še vedno mali ciganček... Pa še dojiva se enkrat dopoldne, enkrat popoldne... Noče zaspat, če se ni prej dojil - enkrat sem ga pustila jokat oz. sem ga božala in pomirjala pol ure, potem sem pa popustila. Ne morem pomagat. Kako bo, ko me ne bo, ne vem... Počasi začenja jest podobne stvari kot mi. Oz. jemo skupaj. Ne je še beljaka, agrumov, meda, oreščkov, čokolade, kravjega mleka (izdelke iz njega ja - polnomastno skuto in jogurt) No, toliko na hitro. Pa da vam prilepim še eno slikico. Ayo, končno, kajne? Lepo bodite, poljubčki za naše sončke...
_____________________________
Mami, kdaj bo spet včasih?
|