"Ne moreš primerjati dojenčka in psa!" mi je zabrusila znanka, ko sem s svojo prijateljico, novopečeno mamico, klepetala o kakanju in lulanju svojega psička. Še dobro, da mi je prijateljica, ki je že izkusila odraščanje pasjega otročka, zdaj pa se sooča še z odraščanjem svoje male človeške princeske, ekspresno stopila v bran. "Seveda, lahko!" No, pa si nisem mogla kaj, da se vseeno ne bi počutila malce čudno, ker sem o svojem psičku govorila kot o otročku. In začela razmišljati ...

• Ko sva najinega kužka sprejela v svoj dom, sva se s partnerjem v hipu počutila bolj povezana. Kot dva, ki morata odslej razmišljati še o nekom tretjem, se usklajevati v skrbi in odgovornemu ravnanju.

• Brez pravih izkušenj, sva se morala učiti, kako pravilno ravnati z njim, kaj in kdaj mu dati za jest, kako mu postriči krempljce in kako negovati njegovo nežno dlako.

• Skupaj smo naredili prve korake v šolo, kjer smo se ogromno naučili, največ seveda midva, veliko pa tudi kuža in naučeno moramo neprestano vaditi tudi doma.

• Ko se nama zahoče, da greva nekam, kjer za kužka ni primerno, morava najprej pomisliti, komu ga bova zaupala v varstvo oz. koliko časa je lahko sam doma, da mu ni hudo in da ne bo kaj narobe z njim. Medtem, ko sva zunaj, pa si ne jaz ne moj partner ne moreva kaj, da ne bi razmišljala, kaj počne: Še vedno joka? Spi? Ima dovolj vode? ...

• Prav tako kot se razveseiš, ko tvoj otrok shodi, si navdušen, ko tvoj psiček prvič da tačko in hočeš vsem pokazati, kaj že zna. Prav tako kot si besen, če nekdo nerga, ker mu je tvoj otrok v igri in velikem navdušenju popacal hlače, si ne moreš kaj, da ne bi stopil v bran kužku, ki je od radovednosti in veselja, da je spoznal novega človeka s smrčkom nehote podrsal po njegovih hlačih in jih umazal s svojo slino.

• Tako kot se trudiš, da tvoj otrok ne bi bil razvajen in nesramen, narediš vse tudi zato, da bi se tvoj kužek lepo obnašal med ljudmi, da bi te ubogal in se odzval takrat, ko si ga poklical.

In še bi lahko naštevala in iskala podobnosti z otrokom, vendar ... Otrok in pes sta si tudi zelo različna. Do zdaj sva ugotovila, da so ljudje okrog naju zelo nestrpni do kosmatincev, posebej tisti brez psov, pa tudi tisti, ki imaj pse. Ugotovila sva, da kljub temu da se imaš za ljubitelja narave in vseh živali, te kuža, ki prosto raziskuje gozd, moti, se ga bojiš ali pa se ti zdi, da se nima kaj svobodno sprehajati tam, kjer si prišel iskati svoj mir. Pa čeprav sta v bližini njegova lastnika, ki ga imata verjetno spuščenega, zato ker je prijazen, ker nikomur nič noče in ker sicer v mestu nima možnosti, da zadosti svojim potrebam po vohljanju in tekanju. Dejstvo je tudi, da bo otrok enkrat odrasel in postal samostojen, česar pri psu ne moreš pričakovati, saj bo vedno odvisen od tvoje skrbi zanj. Prav tako se že danes zavedam, da ta lepa kosmata glavica, ne bo vedno v najinem življenju, saj je njegova življenjska doba bistveno krajša od najine in se bova enkrat morala s težkim srcem posloviti od njega.

Najbrž bo torej držalo, da otroka in psa ne moreš primerjati. Pa vendar bom kljub temu jaz še vendo trdila, da je najin psiček, najin otrok. Da sva s posvojitvijo psa postala skrbna starša, da sva postala boljša človeka in boljša partnerja. In ... skupaj smo družina in pika!