Življenje je minljivo. To vem že od vedno, vseeno pa se me ta minljivost večinoma ne dotakne, razen ...

Ko ugasne življenje nekoga, ki si ga imel celo svoje življenje tesno ob sebi, se te minljivosti zaveš v vsem svojem črnem sijaju oziroma z vsemi negativnimi občutki, ki jih le ta nosi. Zaveš se, da nikoli več ne boš gledal v njegove modre oči, ki so te še zadnjič pogledale in se za vedno zaprle. Zaveš se, da bo njegova roka, ki si jo tako stiskal, ko je postajala hladna, ostala hladna za vedno. Takrat se zaveš, da je s prenehanjem bitja tega srca, prenehal biti tudi delček tvojega.

Komaj dobro leto nazaj se je odlomil košček mojega srca, ko je mene in tudi njega zapustila ona. Danes je moje srce še za košček manjše, ko me je zapustil še on. Ona je odšla brez slovesa, on mi je podaril svoje zadnje trenutke, zaspal s svojo roko v mojem naročju in mi tako še zadnjič pokazal, da me je imel resnično rad.

Nihče od njiju ni pustil mojega srca praznega. Vanj sta oba nasula toliko ljubezni, nežnosti, modrosti, pozornosti in veselja, da jima bo hvaležno za VEDNO.

Čas bo pohladil bolečino, ki tako pekoče tli v mojih prsih in osušil solze, ki drsijo po mojem licu. Čas pa ju nikoli več ne bo pripeljal nazaj, zato minljivosti življenja tako boli, ko se te dotakne.