Pred šestimi meseci si je semenčica mojega prijatelja drznila napasti jajčece moje prijateljice, katerega zaščitna ograja je popustila in čez mesec dni ... "Imam novico, ne morem po telefonu ...". Zaobljubljena žurerka in zaprisežena "nejazpanitislučajnošenebommama" mi je zgroženo priznala: "Ojej, noseča sem!" Priznam, nisem čisto točno vedela, kako naj doreagiram, ali skačem od veselja kot se spodobi (pa ne samo zato, ampak tudi zato, ker je to res lepa novica); mogoče zaprepadeno sočustvujem z njo, češ, to je pa res grozno in kaj zdaj; ali pa spodbudno in strokovno povem (kot da bi imela že najmanj dvajset_ nosečnosti za sabo, pa moram takoj priznati, da nobeno moje jajčece ni še nikoli popustilo :), da bo vse še ok. Ubrala sem mešanico vsega in skupaj sva, kot je to v najini navadi, našli kup nadvse smešnih komentarjev na to temo.

Danes lahko z vso gotovostjo trdim, da bo supermama (no, mogoče ravno supermama ne, ampak zagotovo bo mama v pravem pomenu besede). Prav tako pa lahko z vso gotovostjo trdim, da je moja prijateljica drugačna od drugih nosečk (no, priznam, da jih nisem oziroma ne poznam na tisoče, toliko pa že, da jih lahko primerjam). Naj samo naštejem nekaj primerov. 7-milimetrsko bitje na prvem ultrazvoku se ji je zdelo gromozanski stvor, čeprav je 7 milimetrov res strahotno malo. Trenutno jo bolj skrbi to, kje bodo odslej spali vsi njeni prijatelji, ki jih je vedno polna hiša, kot pa kakšne barve bo otroška soba. O tem kakšne potrebščine potrebuje za novorojenčka bo, vsaj tako pravi, začela razmišljati šele po novem letu (da si boste laže predstavljali, 22.ega januarja ima rok :/). Pa recite, da je to normalno!? Mogoče ni, ampak meni je to tako zelo simpatično in s svojimi nosečniško nenosečniškimi težavami me vedno nasmeji ter spravi v dobro voljo.

Draga nosečka, you are my role model oz. lepše povedano: ti si definitivno zgled tega, kaj pomeni uživati tudi v nosečnosti :o)