sobota, 20.3.2010
Žalost61
Danes me je obšla neka čudna žalost. Taka, ki sploh noče stran. Oklepa se me in ne spusti ... jaz pa se ji prepuščam in ji dopuščam, da spregovori.
Včasih si nisem dovolila, da bi bila žalostna. Vse sem nekako potlačila vase in korakala naprej, kot da ni nič. Zdaj pa žalosti odprem vrata in ji pustim naj nekaj časa sedi skupaj z menoj za isto mizo. "Povej, kaj je," si mislim in čakam na njen odgovor.
Današnja žalost je posebne sorte. Je taka, ki uživa v samoti. V glasbi. V prijateljih. Uživa, ko spoznava trenutke, ki jih razveselijo, razžalostijo in pustijo ravnodušne. Takrat se za trenutek nasmehne, si obleče plašč in naredi prvi korak proti vratom. A takoj, ko zakoraka proti izhodu, si premisli in znova prisede.
Danes ima žalost prizvok klavirja in violine ... Potrpežljivo čakam, da spregovori ...
Edinstveno obdobje, nepozabni spomini! Zabeleži vse mejnike in pomembne dogodke vaše družine v spletnem dnevniku. Deli jih z Ringarajino skupnostjo ali zakleni le zase.
Jaka RR
21.3.2010
Moja izkušnja je, da za zelo lepimi trenutki vedno (brez izjeme vedno) pride faza, ko žalost potrka in brez povabila vstopi. Večja je sreča, večja je žalost. V takšnih trenutkih se vprašam, ali za dežjem vedno posije sonce ali je obratno. Ampak ta zgodba je precej podobna tisti o Butalcih, ki so si po težki zimi zaželeli, da bi imeli dve pomladi in eno zimo. In bilo jim je uslišano.
Važno je, da se ne zapreš vase, da se pogovarjaš še s kom drugim kot samo z žalostjo. In ne, ti meni ne smeš tega napisat na moj blog :) Moraš delat tako kot jaz rečem, ne tako kot jaz delam... Globoko vdihni, glavo gor, žalost vrzi ven, je bila dovolj dolgo na obisku in uživaj. Živlenje je prekratko, da bi bili žalostni...
guppy
21.3.2010
Jaka RR
21.3.2010
guppy
21.3.2010
Jaka RR
21.3.2010
Eko Vila
21.3.2010