Ob štirih zjutraj naju je zbudil jok. Očkaaa, Očkaaaaa! Marka sva včeraj dala v posteljo z rahlo vročino. Skočila sva izpod toplih odej in mož ga je v nekaj trenutkih pomiril. Kako se pa sam pomiriš?

Hop na levi bok, roka pod glavo, misli pa ... "Kaj je ta zvok? Kaj pa, če bo bruhal. Kaj pa, če ga ne bom slišala jokati. Kaj pa, če zboli še sestrica... Kaj pa, če zbolimo vsi... Kaj pa, če je nova gripa? Ali stara? Ali virus? ... samo, da nam ne bo treba spet v bolnišnico, kot lani v tem času ..."

Ne bo šlo... Nima smisla. Sploh z obremenjevanjem s "Kaj, če".

Hop... na desni bok. Sreča. Kako relativna je v bistvu sreča. Enkrat jo imaš, v trenutku jo izgubiš, potem pa spet pokuka na plan. Kako slepi smo včasih ljudje. Včasih je ne vidimo, čeprav je očitna. Drugič se bojimo storiti korake, ki bi nas postavili na boljše mesto. Varna služba. Rizična služba. Birokratska služba. Kreativna služba. Kakšne misli... za 4.46 ...

Na hrbet. V bistvu sem žejna. Morda zato ne morem zaspati. Grem po kozarec vode in upam, da me to ne bo preveč zbudilo? Zbudilo? Pa saj sem že budna... gremo.

Voda.   Spet nazaj... tole ne bo šlo. Roka v moževo roko. Kako lepo je, ko te nekdo tako pazi ponoči. Kot paziva midva na najina malčka čez dan, tako on pazi name, ko spiva. Sicer z zaprtimi očmi, medtem ko so moje široko odprte,... ampak zagotovo razmišlja samo o meni :-)

Na noge... Grem spat v dnevno. "Mhmmm" promrmra... in že sem na kavču. Ob 5.30 je skorajda očitno, da misija ni uspela.

Dobro jutro.