beti 1
|
Pozdravljene! Midva sva tudi doma iz porodnišnice. Zdaj pa nestrpno čakamo, da nam še Žigo pripeljejo. Je še kar pr tašči. Je pa cela stvar tako potekala, da mi gre še zdaj na smeh, ko pomislim na to. Moj porodni načrt-zgodba: Sem parkrat omenila, da so moje predvalentinovske težave s popadki verjetno povezane z . No v soboto je bla pr tašči na obisku svakinja s svojima sinom in hčerko. Ker se z Žigom zelo poredko vidijo in mi je pašalo še zadnjič uživat z pred porodom, sva se zmenila, da Žiga tudi prespi pri tašči. Čeprav še zdaj ne verjamem čisto pri meni zgleda fino deluje. Ob pol dveh so me zbudili blagi popadki, ki tud po uri in pol niso prenehali. Ker sva bla uro in pol od Lj. porodnišnice in ob taki vremenski napovedi sva se odpravla. Cesta je ravno prav luknjasta, da se popadki niso umirili, tko sva bla ob pol petih zjutraj pred Ljubljansko porodnišnico. Popadki na 3-5 min, ampak tako blagi, da bi šla lahko še na žur. V sprejemni mi je rekla samo, da sem odprta 2-3cm in me poslala za sprejem. Vse se mi je dogajalo kot v sanjah, vsakič ko sem pogledala a uro je bla vsaj ena ura mimo, jaz pa še vedno dobro razpoložena, z popadki, ki so ravno tolko boleli, da sem vedela, da jih mam. Ob pregledu v porodni prvi šok, sicer sem bla res odprta 2-3 prste, ampak maternično ustje je blo še debelo in le malo skrajšano, se pravi nič pripravljeno za porod. Pa smo se zmenili da posnamejo en CTG, potem grem pa hodit. Med snemanjem so se mi popadki skoraj čisto umirili. Po uri in pol sprehajanja nič napredka, pa so se odločili, da mi predrejo mehur. Če ne bi imela roka po zadnji menstruaciji 3.3., bi me verjetno kar domov poslali. No tud v tisti uri po predrtju sem se mela še prav krasno, če izvzamem dejstvo, da se me je po malem loteval obup, ker se stvari niso nikamor premikale, če bi morala rodit s svojimi popadki bi verjetno še danes bla v enem kosu. Po dogovoru z babico Zijado, ki je bla res super in ji res hvala, sem potem dobila umetne popadke. Ti so bili sicer bistveno močnejši kot moji, ampak prvo uro sem zdržala še brez sredstva proti bolečinam, sem se pa še vedno bolj počasi odpirala. Sem pa večino časa presedela na mizi, so mi prinesle eno žogo, da sem se lahko naslonila. Potem, ko sem dobila Dolantin pa so se stvari začele odvijati s svetlobno hitrostjo, kar naenkrat sem začutila, da se glavica spušča, je šel moj poklicat eno babico, ker sem hotela pritiskat. Ko je pršla Zijada je komaj utegnila pripravit vse potrebno preden se je Blaž rodil. Jaz se od pritiskanja v bistvu spomnim samo tega, da sem se ful potrudila, ker sem želela, da se vsa stvar čimprej konča in da me je bistveno bolj tiščalo kot prvič. Verjetno zato, ker spodaj še ni blo vse pripravljeno za porod. V ene treh popadkih je bla glavca zunaj, prerezana sem bla pa 1 cm. Blaž je imel popkovino dvakrat ovito okoli vratu, ampak na srečo zarad tega ni imel nobenih težav. Je pa bil še ves bel, ko se je rodil. Se mi zdi, da sem šele naslednji dan dojela, da sem res rodila. Lahko bi rekla da prav po načrtu. Žiga v varstvu, pa še na taščin rojstni dan. Če ne bi imela slabe vesti, da je bilo vse skupaj malo posiljeno prav sanjski porod. Aja, babica mi je priznala celo eno uro rojevanja. Če zdaj pogledam mi ni čisto nič žal, da sem rodila 2 tedna prezgodaj, sploh ker je Blaž takoooo priden . Se samo pridno doji, kaka in spi. Ampak še vseeno bi naslednjič mogoče rajši počakala, da bi se telo in res pripravla na porod. Sem zanalašč napisala, da smo ga zbezali na ta svet, ker smo ga res. Pa še ena velika pohvala osebju na B oddelku Ljubljanske porodnišnice. Do mene in moje cimre so bili neverjetno prijazni, skoraj kot bi bila v kakem luksuznem hotelu. Čestitke Ines še tukaj, škoda da se nisva uspeli videti. Zdaj pa čakamo naslednjo marčico. lep pozdrav vsem, vaš pridem še kaj prebrat ko bom mela kakšno minutko časa, kar bo bolj poredko, saj bo tud Žiga z nami doma zarad epidemije RSV-ja v Ljubljani in okolici.
< Sporočilo je popravil beti 1 -- 8.3.2006 17:20:35 >
|