Anonimen
|
Khm... khm...  Se sploh še spodobi, da se "oglasim" po tolikem času? 
No, ja... pa saj poznate moj bonton  ...
Zdi se mi, da je kar nekaj novega pri nas, odkar sem nazadnje kaj napisala v tej temi...
Najpomembnejša novica je to, da se iz 60 m2 "velikega" stanovanja v bloku v mojem priljubljenem BTC-ju selimo na obrobje Ljubljane, streljaj stran od BTC-ja, v (za moje pojme) gromozansko hišo z dvoriščem in vrtom in sadnimi drevesi. Sicer ostajamo najemniki, ker si nakupa nepremičnine (še) ne moremo privoščiti, ampak vseeno - vsi smo veseli zaradi selitve. Gospa Pes in oba mulčka bodo imeli zunaj ogromno prostora na travi, jaz pa tudi ne bom več panična, da mi bo katerega od njiju povozil avto, ker je parcela ograjena. Poleg tega pa je hiša na koncu skupine hiš in je takoj za njo velikanski travnik, "za njim" pa se začne hrib z gozdom. Mislim, da bo to krasno za sprehode z Gospo Pes in mulčkoma, čeprav sem "mestna frajla" in se bom morala tega še navaditi. Veselim se pomivalnega stroja in mikrovalovne pečice, za katera upam, da mi bosta čim bolj uspešno podpirala lenobo  , Jan se veseli svoje sobe (ki bo večja od moje in Kamikazine spalnice), Berti bo pa verjetno dojel šele, ko bomo tam. Upam, da ga selitev ne bo preveč vrgla iz tira (beri: zbujanje ponoči, nervoza zaradi nepoznavanja prostorov ipd.).
Druga stvar, ki niti ni več tako zelo nova, so naše "službe". Nimam pojma, zakaj, ampak gospodu direktorju sem se pustila prepričati  in sem podpisala pogodbo o zaposlitvi. Ni za nedoločen čas, ampak tega jaz tudi nočem. Vsaj na takšnem delovnem mestu ne in za takšen denar. Zdaj se psihično pripravljam na znižanje otroških dodatkov in zvišanje plačila vrtca. Kar se seveda bo zgodilo, saj je za polni delovni čas zaposlen tudi Kamikaza. Ford Mondeo, ki sva ga odkupovala do pred kratkim, je šel v maloro  , tako, da sedaj čakava na 18. marec, ko naj bi "prišel" k hiši drug avto. Še ne veva, kateri, ampak jaz samo upam, da ne bo karavan, ker so mi vsi karavani grdi. 
Jan uspešno "leze" čez 4. razred 9-letke - do sedaj je "pridelal" samo en cvek in to začuda ne pri npr. matematiki ali angleščini, ampak pri glasbi.  Kakor sem ugotovila, tega ne ocenjujejo več z "mu", "u" in "zu", kakor so pri nas, ampak kar lepo s številkami. Žal mora še vedno jemati Ritalin zaradi izboljšanja koncentracije in umiritve trzanja rok in nog, ampak IQ test je pa pokazal nadpovprečno inteligenco, ki pa je žal ne more izkazati zaradi hiperaktivnosti, disleksije, dispraksije in akalkulije (tako se imenujejo njegove motnje). Še vedno igra nogomet, vpisal se je v računalniški krožek in k športnemu plezanju, doma pa so prioritete še vedno Play-Station in Jetix (Cartoon-Network je prepovedan, čeprav ne vem, zakaj, saj Jetix ni nič boljši).
Berti pa pridno raste. Po Novem letu je začel hoditi v vrtec in uvajanje je trajalo samo en teden. Je zelo družaben otrok in čeprav mu je na trenutke nerodno (skrije se za mojo ali Kamikazino nogo), je pogumen in radoveden. In, kakor smo ugotovili, tudi iznajdljiv. Zna veliko več, kakor pa nam je na trenutke pripravljen pokazati in/ali dokazati. Ko pa misli, da ga ne vidimo, se pa ugotovi, da lahko naredi marsikaj, pri čemer drugače glasno zahteva našo pomoč. Ne sestavljamo seznamov "znanja" in spregovorjenih besed, ampak vsemu puščamo čas in prosto pot- Uči se s tem, ko opazuje nas, predvsem pa preko igre. Zaenkrat ga večina stvari zanima samo po nekaj minut, ampak temu je mogoče vzrok tudi velika količina igrač, ki ležijo po stanovanju, in takoj, ko prime v roke eno, že zagleda drugo, ki ga potem tudi začne zanimati. Posledično pa samo skače naokrog in meče stvari iz enega prostora v drugega.
Glavna beseda je še vedno "ata", ki pa je na trenutke tudi "tata" ali "tati". "Mama" že zna reči, ampak je preveč prebrisan - pokliče me samo takrat, ko izčrpa že vse druge možnosti. Ko se pripravljamo na obrok, večinoma slišimo "apap", kar naj bi pomenilo "papu" oz. jedel. Ko zagleda stekleničko, včasih reče "piu" (pil), drugače pa hrane ne poimenuje. Jo raje prime in nese v usta. Razmišljam, zakaj v vrtcu lahko sedi pri mizi in je z žličko, doma pa ne? 
Kopanje se "izvaja" kar v naši, ta veliki banji. Male, plastične, že dolgo nismo uporabili. Tudi umivanje pri umivalniku se mu zdi simpatično in se rade volje pusti "namakati". Do sedaj so mu zrasli po trije zobje na vsako stran, tako, da smo pred kratkim kupili zobno ščetko, za katero ga moramo sedaj še prepričati, da naj jo uporablja.
Pleničke so seveda še, ampak zdaj je že tako velik (80 cm in 11 kg) in močan, predvsem pa živahen, da ga samo eden že težko previje - večinoma morava biti kar oba. Tudi v naročju se zna tako zvijati, da ga včasih celo Kamikaza ne more držati, pa čeprav z obema rokama. Npr. takrat, ko mu je potrebno dati sirup ali pa fiziološko raztopino za v nos.
Trenutno je v obdobju, ko hoče svoje doseči z butanjem glave v karkoli, kar mu pač pride "pred glavo" - tla, kuhinjski element, stena, vrata,... vseeno. Kakor sva s Kamikazo ugotovila, je najbolje to, da ga imava toliko na vidiku, da se ne more poškodovati, istočasno pa njegovo obnašanje ignorirava. Mislim, da je že nekoliko bolje - časovno to "trmarjenje" že traja nekaj minut manj.
Sprehodi so zanimivi. Hodi naprej in nazaj, tudi diagonalno je že šel in v rikverc in pobral bi vse, kar zagleda, če mu midva s Kamikazo ne bi tega preprečila. Včasih se poskuša namerno zaleteti v koga, ki gre mimo, potem se mu pa smeji in ga gleda naravnost v oči. Obožuje pse, ne zna pa še ravnati z njimi, kar občuti predvsem naša Gospa Pes, ki samo zacvili in pobegne, ko jo on povleče za ušesa ali rep.
Pomaha za slovo in reče "papa", ko kdo pozvoni pri vratih, skupaj z Gospo Pes stečeta tja, ko mu je dolgčas, še vedno loputa z vrati od pečice na štedilniku ali z vratci pralnega stroja (vsaj WC pokrov ga ne zanima več), že nekaj časa zna splezati na fotelj ali posteljo in gre ritensko tudi nazaj dol, daljinc mu je ena bolj priljubljenih "igrač", tisto grdo in veliko, a vseeno tako zelo priljubljeno dudo je pregriznil in ker se je v celi Sloveniji ne da nikjer več kupiti (star model Chicco-ta, ki ga ne delajo več), se je pač moral odvaditi.
Poje vse, kar dobi in na srečo ni izbirčen. Je pa ves čas lačen oz. bi jedel, kadarkoli bi se mu dalo. Česar seveda ne prakticiramo, drugače bi imel sedaj verjetno že 20 kg. Tudi pije vse, edino gaziranih pijač mu (začuda) še nismo dali poskusiti. Pizza je v redu, McDonald's tudi, Kamikazina "čorba" tudi in taščino pečenje tudi. Na srečo je sladkosned - po meni.
Z odhodom v posteljo po Dnevniku je konec. Na trenutke se še zmoti in zaspi, ampak drugače je pa vedno bolj po meni in Kamikazi - nočna ptica. Spat gre, ko grem jaz v službo (cca. ob 22:00), vstaja pa različno - ob vikendih začne "prepevati" ob šestih, med tednom, ko je pa vrtec, mu je pa še ob osmih muka vstati. Kakšnega posebnega uspavanja ne zahteva, saj večinoma zadrema ob zadnji večerni steklenički s Čokolinom, se pa, odkar nima dude, enkrat na noč zbudi in pričakuje, da se ga bo božalo, dokler ne zadrema nazaj. To traja cca. 10 minut in je to Kamikazin opravek, ker sem jaz takrat v službi.
Obiske pri tašči (oz. babici) smo zmanjšali za polovico. Predvsem zato, ker imava midva več časa, po drugi strani pa tudi zato, ker se je tašči začelo malo "dogajati" in sem se nekoliko distancirala od nje (toliko stikov, kolikor je pač "nujno" potrebnih za "normalno" funkcioniranje). Berti in Jan sta torej v varstvu preko vikenda vikend ali največ dva na mesec, med tednom pa nič. In tudi med zimskimi počitnicami sta bila oba doma (z izjemo ene noči).
Hmmm... ja, no... to naj bi bilo to... se mi zdi... 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
na 3D UZ na Ptuju in je res super 
, skušam delati in zraven kreham. Pri nas smo zdaj vsi zboleli, ampak važno je to, da je Matevž vsak dan bolje. Še hrope, ko diha, ampak to je okej, samo, da se ne duši več. Tudi kašlja precej, vendar skoz manj. Vsak dan smo bili zunaj na sprehodu in mu je ful pasalo. 
kot vražiček in maha z žlico naokoli, da vse frči po sobi. 
za Matevža. Mislim, da ste za letos izkoristili bonus z boleznimi! 
lepo napredujete...pridne!!!!!
. Potem ni ostalo časa za kofetkanje in pohajanje ampak smo kar spokali v avto in šli na kosilo k tašči. Torej : izlet v Ljubljano bomo nujno kmalu ponovili in takrat ne uide kakšna 
. Torej bomo kmalu na 12 
, sem gledala zadnjič oddajo na Discovery in so bili posnetki iz maternice ... res mora biti zanimivo tako natančno videti svoje dete
, ker se bliža poletje 
. Zveni znano, a ne? K sreči se nama ne mudi, ampak sovražim zamujanje 
