Sparkles7
|
Hejhej, evo mi pa smo imeli v sredo morfologijo. Vse ok, oba velika točno za 21 tednov, tako da si lahko prestavljate da imam tudi že kar konkreten trebuh Si tudi ne predstavljam kaj še bo do konca. Pa dobila sva potrditev, da bomo imeli parček Smo vsi prav veseli, da se nam bo pridružila tudi ena punčka. Se mi skoraj zdi da je očka še bolj vesel kot jaz Meni pa je to tudi idealna kombinacija, sem vesela da ne bom sama ženska med 4imi fanti hihi. Drugače se lepo razvijata, edino naslednji teden moram it za vsak slučaj eno stvar še preverit v Lj. Mi je ginekolog razložil, naj me ne skrbi, da je to nek dogovor da vsak takšen primer pošljejo v Ljubljano še iz časov, ko so bili drugje še slabši ultrazvoki... Ampak da je drugače vse ok, in je prepričan, da ni nič narobe. Tako da poskušam razmišljat čisto pozitivno. Gre sicer za neko liso v možganih... Ker se baje neka tekočina še izloča, in ponavadi če pogledaš čez nekaj dni te lise itak ni več... Od začetka sem se zredila za 5 kg, prejšnjič 10 kg v celi nosečnosti. V začetku junija me pa čaka test sladkorja, bljak Moja prva izkušnja... Glede dojenja res zelo pozitivna. Mali je že takoj v porodni sobi znal zagrabit in res nisva imela praktično nobenih problemov. Edino kar je bilo sem morala potem doma, ko pride naval, se par dni kar veliko ukvarjati s črpanjem, tuširanjem, masiranjem... da ni prišlo do mastitisa. Uspešno. Bolelo me ni nikoli, razen ene 3x me je vse skupaj ugriznil, ko je že zaspal in v spanju stisnil zobke. Tisto pa boli za popi****, sploh ker se zadržiš da ne zakričiš, ker ti ga je seveda ravno uspelo uspavati Od začetka in po potrebi le še malo časa sem uporabljala lanolin. Dojila pa sem 23 mesecev ... ko sem izvedela za nosecnost, sva postopoma nehala Tako da upam, da nam bo tudi sedaj čim bolje zlaufalo, čeprav si ne predstavljam čisto kako bo z dvema Definitivno pa reees upam, da ta dva sprejmeta dudo, in vsaj malo olajšata zadeve. Prvi je ni maral, in sem bila jaz cel čas namesto dude... Celo moj me je zadnjič iz tišine vprašal: Ej, dvojčka pa bosta mela dudo, a ne??? HIhihi Moj porod je uradno trajal 5,5 ur. Ponoči se mi je zdelo, da mi je mogoče malo odtekla voda, nisem pa bila prepričana. Sem vstala, šla lepo v miru pod vroč tuš, še malo postopala, potem pa zbudila mojega... On je seveda rekel če sem prepričana, da so rekli naj ne hodimo prekmalu, če res morva it. Katastrofa!! Naj mu bo, ker je to govoril še na pol v spanju. V porodnišnici tudi niso bili prepričani, če mi je odteklo kaj vode ali ne, nič še ni bilo videt, neke teste so še naredili... So se pa potem odločili, da me dajo na oddelek, tudi za to ker sem doma kar daleč stran, za vsak slučaj... Mojega pa so poslali domov, da mogoče se kaj začne, verjetno ne, da kakšna dva dni še čakamo, če bo kaj samo od sebe... Ko sem prišla na oddelek je bila še ravno noč, vse so še spale, tako da sem se želela uležt in malo počit... Ampak ni šlo več. Parkrat sem se ulegla in morala hitro nazaj vstat, ker me je leže preveč bolelo, so se očitno že začenjali popadki, kar mi takrat še ni bilo čisto jasno Tako da sem se sprehajala gor in dol po hodniku. Ko me je opazila ena sestra, me je priklopila, da vidimo kaj se dogaja. Mislim da so nekje od takrat šteli ure za dolžino poroda. Najhuje je pa bilo, da se je vmes med merjenjem v napravi zataknil papir in se je strgal in se ni videlo, kaj kaže... Tako da sem morala potem ležati še enkrat toliko, da je ponovila merjenje. Jao! No, potem pa sem poklicala mojega, naj pride nazaj (doma se je ravno dobro ulegel in zaspal :P), sestra me je kar po stopnicah pospremila do porodnega oddelka, da malo pospešimo... Potem pa je šlo kar hitro. Moj je ravno uletel v porodno, ko sem bila še malo pri sebi, da sem lahko še malo pokomentirala dogajanje, čez nekaj časa mi govorjenje ne bi več uspelo :D Proti koncu sem bila že kar izčrpana, ko so mi rekli, da moram samo še parkrat potisniti, da že vidijo glavico... Vem da sem rekla, da ne morem in da ne vem kako :P Malo so me pustilil, da sem si nabrala moči in spremljali malega (sem bila priklopljena), potem na koncu pa se mi jih je (pomoje) ene par obesilo na trebuh, da so pomagali pri iztisu. Tako da je šlo hitro, bila sem edino kar precej šivana. Ampak tam so me imeli na protibolečinskih, pa hormoni očitno še delajo od začetka na polno, tako da se mi ni zdelo prehudo. Še na vizitah so se vsi čudili kako dobro se držim, glede na kar precej šivov. Vem da sem proti koncu enemu zdravniku na viziti rekla da pa bi zdej probala brez protibolečinskih, pa je rekel da ne še, da naj raje kar še vzamem... Hja, so že vedeli zakaj, da ne bi imeli tam preveč dela z mano, ker bi potem sama težje skrbela za malega No, tako da zame je bil v bistvu najhujši najbolj naporen in najbolj boleč del potem doma, ko se je vse razbolelo, ko nisem imela kakih močnih protibolečinskih... En dan vem da je bil peklenski, ko so se mi ulile solze vsakič ko sem želela vstati iz postelje in priti do wc-ja... Mogoče razlagam preveč v podrobnosti, ampak se mi zdi prav, toliko da veste, ker eni opisujejo kot da je res vse popolno po porodu in ko prideš domov... Meni je bil kar šok vse skupaj. Dejstvo, da moraš za nekoga skrbeti 24 ur na dan, da je cel čas odvisen od tebe, da ne morš niti pod tuš v miru (pač v mojem primeru zizoholika, ne rečem da je povsod tako ), ob bolečinah, psihično si malo načet... Tako da zna biti tudi naporno. Meni je začetek bil res težak. No, potem pa vedno lepše :) Pa še en nasvet, ki je meni pomagal - za celjenje šivov in potem so tudi bolečine hitro popustile, sem si dajala hladne obkladke iz kamiličinega čaja. Skuhaš zaloge čaja, pustiš da se ohladi, potem pa si pod tušem daješ obkladke ali oblivaš šive. Ne vem, meni je to pomagalo. Tako, se opravičujem če sem malo na dolgo opisala svojo izkušnjo hihi, na kratko zgleda ne znam
< Sporočilo je popravil Sparkles7 -- 17.5.2019 11:25:34 >
|