Ribica **
|
IZVIRNO SPOROČILO: naty1989
Ribica**
To sem te ravno mislila vprašat, pri tebi bo to že drugi otrok. In me seveda zanima kak je bil pri tebi porod? No malo čudno vprašanje no, ampak me zanima da se pripravim na najhujše. Zanima me bolj kakšne so bolečine? Če jih je mogoče premagovati ali so res nevzdržne? Ti dihanje res pomaga, ki te ga učijo v šolah ali niti ne?
Jaz sem imela porodno izkušnjo do zadnje ure pred CR v zelo lepem spominu. :) V sredo sem bila na pregledu, ker sem imela precej sluzi in nisem bila ziher, kaj je to, je ugotovila G, da sem 3 cm odprta in da bo kmalu, ponoči se mi je odluščil del čepa, naslednji dan po CTG-ju (38 6/7) še preostanek čepa, potem pa so popadki popoldne čisto usahnili. Okrog 18h so se pojavili nazaj, pa niso bili še redni, ob 20-21h pa so se začeli pojavljat na 5 min, ampak nič strašnega, sva šla še v mcdonald's, ker dko ve, kdaj ga bom lahko spet jedla, s psom na sprehod, potem so bili pa dve uri na 5 min, nato so se začeli pojavljat na 4 min. Sem imela ideje, da bom še malo zaspala (haha), pa me je potem zvilo in sem šla ene 2x na wc, pa pod tuš in sva šla ob polnoči v porodnišnico. Tam sem bila odprta 4 cm in so me poslali v porodno, ker se je mehur lepo bočil in ker sem bila že 2x ali 3x na WC-ju, je babca predlagala, da klistir izpustimo, s čimer sem se strinjala. Ob 1h sem prišla v porodno, odprta 5 cm, potem so mi predrli mehur, so se začeli boleči popadki, sem prosila za EA, ampak še vedno je bilo znosno. :) Sem jih pa ves čas čutila samo v sprednjem delu trebuha, nič v križu in od začetka me je bolelo manj kot M krči, zato sem možu govorila, da še ne greva, ker mene pa to res še ne boli nekaj ful (pa imam zelo nizek prag bolečine), hkrati pa nisem želela predolgo čakat, da ne bi bilo prepozno za EA.
EA so mi vstavljali dvakrat, ker je prvič zgrešil in je vstavil v žilo ali kako že, pa je v drugo uspelo in je bilo olajšanje. Sem pa še vedno čutila popadke, ampak le v enem delu trebuha, samo bolelo ni in končno mi ni bilo več vroče za umret. Lepo sem se odpirala, mislim, da sem bila do petih zjutraj čisto odprta (en cm na uro približno), potem so mi pa dodali umetne popadke, kar je bila pa nočna mora - iz popadka v popadek, sploh ni popustilo, ni bilo pavze vmes. Mala je začela že tiščat navzdol, hkrati pa, ker je bila velika, jaz pa majhna, sem jo imela še vedno nekje pri želodcu. Dvakrat sem poskušala potiskat, ob tem se mi je enkrat babca (vodja) vrgla na trebuh, kar je ful bolelo in niti nisem mogla dihat ob tem, pa je rekla, da saj ne rabim takrat dihat  Fora je bila, da so videli že glavico, ampak se mala ni mogla spustiti v porodni kanal, ker sem preozka in so v resnici videli samo oteklino glavice. Potem so se ob 6h odločili za CR, ker sem imela srečo, da je bila dežurna G moja soseda in me je odrešila muk - ona je bila že pred porodom skeptična, ali bo šlo po normalni poti ali ne, zato mi je naročila, da moram v P povedat, da ona sporoča, da naj ne čakajo predolgo s CR. Po protokolu bi me namreč še morali pustiti mislim, da tri ure - skratka groza. Za CR sem prosila, da sem budna, pa mi spinalna ni prijela, še celo pot do porodne sem čutila popadke in ob premiku na operacijsko mizo tudi, tako da so mi dali splošno anestezijo. Zavedam se samo intenzivne potem, ko sem se zbudila vsa zadeta in klicala moža, kakšne so mere dojenčice in če se mi prav zdi, da sem jo že videla in če ima ful las - mi jo je on dal h glavi, ko so me pripeljali iz operacijske, spomnim se pa samo nekaj črnega.  Sestra mi je potem poslala mms s slikco, da sem jo sploh videla, prinesli so mi jo pa tri ure kasneje. Tako da za ta izgubljeni prvi stik mi še danes po dveh letih in pol ni ok, pa okrevanje po CR ni luštno. Ene imajo sicer drugačno izkušnjo, ampak jaz sem bila precej boga - železo mi je ful padlo, rana me niti ni tako bolela, ker sem skoz jemala vse analgetike, ki so mi jih dali, je pa potem doma še dolgo bolelo oz zategovalo, pa še hematom se mi je naredil pod rano in sem doma prve dni ves čas "živela v strahu", da bom mogla nazaj v P, kar si absolutno nisem želela, ker je bilo doma vse lažje. Pa ne, da ne bi bili prijazni, ampak domača postelja in predvsem domač wc v prvih dneh po porodu je vsekakor nekaj drugega. Pa tudi dojila sem doma v sede, v P tega nisem mogla.
Kljub CR pa sva se uspešno dojili takoj, čeprav so ji tam v P dodajali AM flaški, ampak je imela močan sesalni refleks, tako da sva tudi doma prakticirala, da sem si dopoldne načrpala en obrok, ki ga je potem mož naslednje jutro dal mali, da sem jaz lahko še spala. Tako da do tistih peklenskih umetnih popadkov je bila porodna izkušnja lepa, ne vem pa kako boli finiš Vsekakor brez EA ne bi šla rojevat. Me pa tudi niso boleli nobeni pregledi, niti mi niso bili moteči - ene to ful boli.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, 2. otrok 
, 1. otrok 
pa sem prej ogromno oddaj One born every minute od BBC-ja pogledala, ampak te nazorne slike v LJ P te ravno ne pomirijo, te pa ok pripravijo na to, kaj te čaka. Če je pa prvi otrok, je pa seveda že fajn iti v šolo za starše. Aja, še na predavanje o lajšanju bolečin sem šla, ker nisem bila ziher, a bi imela ultivo ali EA, v nekaterih porodnišnicah je to predavanje obvezno, če želiš imeti EA - za ene rabiš potrdilo, za LJ P je ne rabiš. 
, 
Pa sem vprašala prej, če te kaj zvija po njih, ker imam občutljivo prebavo, pa so rekli da neee, da ni panike. Še dobro, da so prijela ravno v času obiskov, da je mož crkljal malo, medtem ko sem jaz hodila na wc. In po CR sploh ne veš, kaj za ene mišice na trebuhu stiskaš in kaj ne, ne upaš napet trebuha, ker boli rana ipd. 
