RIJA*
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Meni je to tudi čisto normalno....in kot tu na RR berem imajo ženske ravno največ problemov s tem, da jim moški ne pomagajo pri gospodinjskih opravilih....pa običajno ženske, ki ne hodijo v službo...
A res? Meni se zdi, da se pritožujejo zaposelne ženske, ki delajo v službi enako kot njihovi možje, potem jih pa doma še celo gospodinjstvo čaka. Normalno, da če smo doma, da več naredimo za gospodinjstvo. Tudi če delaš skrajšani delovni čas, je jasno, da potem verjetno greš ti po otroke (in jih pelješ) in kaj narediš doma ali jih pelješ na igrišče ali pač kaj. Res pa je, da tudi če ves čas delaš, če imaš več malih otrok, bo še vedno kar precej dela ostalo, ko pride oči domov. In si tistega navadno razdeliva. Če bi imela male v vrtcu in šoli in bi cel dan ne delala nič drugega, potem verjamem, da ne bi imela problemov z gospodinjstvom, ampak noben od naju si ne želi, da bi bila samo gospodinja;). Če pa oba delata v službi, pa mi je logično, da je cca pol-pol, odvisno kdo ima kdaj gužvo.
Ne vem, mogoče res živim v svojem milnem mehurčku, ampak v mojem svetu si stvari sploh ne delimo tako, ampak po tem, kaj kdo lahko in zmore. Precej časa sem bila brez službe in doma in je vse gospodinjstvo čakalo na lubija, ker sem dopoldne, kadar so bili mali zdravi in v vrtcu, delala dr., ki ga nisem mogla, kadar so bili doma (popoldne in vse dni, ko so bili bolni). Sem imela slabo vest, njemu se je zdelo pa edino logično in je bil vsakič jezen, če sem šla kaj (od gospodinjstva) delat dopoldne. Ok, kako malenkost sem seveda naredila, ampak dostikrat je pa ostala posoda v pomivalcu in večinoma ni bilo skuhano nič, ko se je vrnil. Pa se to nobenemu (ne njemu ne drugim) ni zdelo narobe, ker je bilo vsem jasno, da še spat nisem mela časa... Ampak če bi pogledal od daleč: zaslužila nisem nič, gospodinjila sem minimalno, edino po otroke sem šla in se z njimi ukvarjala popoldne in kadar so bili bolni, zvečer pa spet ni mel nič od mene, ker sem vedno delala... Tako da - svaka mu čast, da je zdržal, po tvojih kriterijih bi me moral že davno pustit;).
Tudi zdaj, ko nimam več tega na grbi, recimo pravi, da bi bilo škoda, če bi čas, ki ga lahko izkoristim za kaj bolj intelektualnega, porabit za gospodinjstvo in to delava veliko popoldne, dopoldne pa mam tamaldva + vozjakanje sem pa tja + kaj za sproti, ne delam pa takrat generalne čistke in se ne sjaji vse, ko pride. Ok, zamenjam zimsko letno garderobo in počistim, če lahko, ker mi je valjda všeč, če pride v lepo, ampak če mi ne znese, se pa čist nič ne sekiram, da zdaj pa nisem naredila "svojega deleža" gospodinjstva, ker sem doma. Moje delo sta maladva in da si najdem kako plačano delo in ga naredim (tudi če ni služba, služb ni, delo pa je:), gospodinjstvo je 3. na seznamu, ker vedno počaka:D.
Mu pa ne težim, kaj je treba in kako je treba, nikoli nisem, ker sem to v dno duše sovražila pri moji mami - "točno tako je treba zlagatnogavice, treba je likat robce in kuhinjske krpe itd... itd..." Sovražila sem to in ni šans, da bi to njemu delala, ker ga mam rada:)
Res pa je, da včasih ni bil navajen toliko delat doma, ker mu pač doma ni bilo nič treba, ne samo da mu ni bilo treba, ampak njegova mama celo ni hotela, da bi - go figure - in dejansko ni verjel, da se splača kako stvar prej naredit, sicer rata kaos. No, to je rešila moja 2. nosečnost, ko nisem smela nič (predpisano mi je bilo strogo ležanje, morala bi bit v bolnici, vendar sem imela 1 letnico, ki se je še dojila doma, zato sem šla domov). Sem se trudila kaj naredit, pa je bila vsakič štala (beri: popadki waaay prezgodaj in bolelo je za znoret, ker sem mela pač ornk rano not) in sem se pač odločila, da tudi če bomo živeli v svinjaku, je to, da ona ostane živa, več vredno. In potem se je začelo nabirat in je ugotovil, da je s tem blesavim gospodinjstvom res toliko dela, samo da zadevo ohranjaš v nekem minimumu (jaz sem spustila standarde, on jih je pa potem dvignil oz. prej opazil:). Tako da pri nas je taktika "pusti, da bo kakršno pač bo" dejansko delovala, čeprav je nisem hote izbrala, ampak pač silom prilike .
Zdaj imava kvečjemu obraten problem: on noče, da delam stvari, ki so meni težke, jaz pa ne, da une, ki so njemu zoprne. Zato oba hočeva to naredit prej, preden bi mel drugi poln kufer in bi sam naredil - ne zato, ker bi bil potem tečen, ker se noben ne bi tega niti spomnil popoldne, ampak zato, ker pač nočeš da dela nekaj, kar mu je res zoprno. Ne vem, ampak meni je ta sistem ful bolj všeč. Pa sva tudi mela kdaj krizo in "pogovore" okoli tega;). On takrat pač ni videl, da bi bilo to res nujno treba, jaz sem pa tudi precej spustila standarde - saj se najdemo na sredini:).
evo....tega se mi ne da brat 
ampak pri krajših zgodbah te pa zelo rada preberem
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Čeprav je pa pomembno tudi to, kako mož zaznava njen govor. Lahko se limpi zdi, da je čisto vse ok, on pa zaznava, da ga krega.
včasih je pa zadosti samo odločen NE! 
