|
lumpa82 -> RE: dilema (25.3.2014 9:07:19)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Ankica*
Dve poti: ali ga kot otroka postopno prisiliš, da prevzame vse več obveznosti nase - mu enostavno rečeš, jutri imam zdravnika, otroke moraš ti peljat v vrtec/h zdravniku/na igrišče - da mu torej delegiraš delo. ker je odrasel človek in ima enak delež pravic in dolžnosti, naj torej aktivno sodeluje, če drugače ne, da mu pokažeš, kako - naj se neha izogibati obveznostim in jih prelagat nate.
drugo, vzporedno, pa najdi si službo, zaradi finančne neodvisnosti ter samozavesti, občutka, da delaš nekaj pozitivnega, ne samo, da drugi tebi jemljejo in te imajo za samoumevno (v temu primeru mož).
kaj je sreča, je pa zelo relativno. večinoma si ljudje nečesa želimo, a ko tisto dosežemo, ugotovimo, da ni tako kot smo mislili. in smo spet nesrečni.
Naredi si življenje tako, da ti bo fajn - torej da ne boš ves čas razmišljala, kako mož nič ne sodeluje pri družinskem življenju, ampak kako se boš ti imela z otrokoma fajn. Potem pa naj se pridruži temu tudi mož ali pa ne.
Sem poskusla jih mu pustit, pa jih kar pelje h svoji mami, in me pokliče ali pošlje sms če jih grem lahko jaz iskat ko opravim, on mora takrat nekam "nujno" it ali naredit.
Kar se tiče službe sem jo res začela iskat, bomo vidli kako bo naprej glede tega.
Otroci so stari 5 in 3 leta, mogoče ja, lahko si kaj sami vzamejo za jest, če jim pripravim in povem. Samo nočem da so na računalniku cel popoldan, pa bom poskusla tudi to. delavnica pa se niti njemu niti meni ne zdi dobra ideja, preveč ostrih stvari, elektrika.
Sem pa poskusla tud na ta način, da ga načrtno vključujem, da ga "rabim", da mi menja žarnico, odmaši odtok, zabetonira pločnik pred hišo, pa me je nadrl kako sem nesposobna, da ne znam nič sama, da skoz neki njega rabim. No naslednjič sem raje tiho in te stvari postorim sama. Zdaj je celo kupil vrtno kosilnico, da bom lahko gdaj sama pokosila, ker sem itak že doma in imam čas.
Dokler ne najdem službe nimam kam, sem finančno odvisna od njega, čeprav mi vedno da kolikor rabim (oziroma kolikor ima - ni lih neka bogatija pri eni plači, ampak nam gre, nismo zahtevni), nikoli ne vpraša zakaj rabim, kje koliko porabim, nikoli ni debata glede denarja. Pa itak ve da ne kupujem neumnosti in nabavim to kar rabimo, tudi za njega.
Ma sej drugače ni slab, me ne tepe, ni alkoholik, sam do nas se obnaša kot da ga dost ne briga.
Pa ni mi težko vse to poštimat sama, sem se nekako navadla. Najbolj me moti da se noče cartat, pogrešam da mi pokaže da sem Ženska, da si me želi. Pogrešam da mi pokaže da sem ljubljena in da ceni to kar naredim.
|
|
|
|