liliana
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja Partner je pa vseeno enakovreden partner nam in ga ne prevzgajamo... Ne, je pa treba tudi partnerju pošteno povedat meje oz. deal brakerje. Odloči se pa itak vsak sam s kom če bit. Pa to ni v smislu: če nočeš met otrok, pa ne bom spala s tabo, ampak v smislu - v zvezi jaz čem met otroke, če jih ti nočeš, potem bo najina veza bolj na hojladri in je ne bom jemal/a resno, recimo. To bi bilo pri meni, kjer mi je pač to bilo važno. Nekomu drugemu je drugo. Pošteno je, da človeku poveš, če si tako nesrečen, da razmišljaš o razhodu - to je posledica. Ne da groziš, samo poveš: poglej, jaz tako živet nočem in ne morem, tako da če se nič ne spremeni, potem bom spremenila sama, kakor pač lahko. Če želiš, spremeniva skup, če ne želiš, bom pač sama to, kar sama lahko. To, da so vse stvari vnaprej dorečene je lahko za partnerstvo pogubno.....rutine in rutinskega delovanja (tudi partnerja) po nekem ustaljenem urniku se lahko človek naveliča....in od pretirane rutine človek otopi.... in ponavadi se taka rutina preseka lahko le, če poči....oz. če pride do "eksplozije"....do tega pa ne more priti z maratonskim, mirnim, razsodnim in filozofskim pogovorom, pogojevanim z ultimatom......ker takrat pridejo na plan čustva, jok, kričanje, dretje, lahko tudi zmerjanje...... Vsega v partnerstvu se mogoče ne da vedno rešiti diplomatsko in razsodno, brez čustvenih napadov in izpadov......
|