ronja
|
ko mi otrok izbruhne ( ponavadi zaradi neumnosti) vem da je zadaj nekaj vecjega...in potem malo analiziram( pa se mi nekatere frendice smejijo, da zakaj toliko analiziram, da otroci pac reagirajo tako ) ampak jaz vem da nekaj ne stima. In rada to resim takoj, v kali, Podpis. Mene vsakič posebej fasicinira, kako ogromen vpliv imamo na te male ljudi! Očara me, kako znajo kdaj zadeti žebljico na glavico in povedat točno, kaj je problem, jasno in glasno in da te na rit vrže! Drugič pa sami ne vejo, kaj je narobe, samo čutijo, da nekaj ni prav in jih muči in se vrtijo v začaranem krogu, iz katerega te prosijo, da jim pomagaš ven - prosijo pa na svoj način - z vedenjem, ki ni usklajeno z navadnim vedenjem. Navadno je to težavno vedenje;). Včasih pa pretirana mirnost in zapiranje vase. V vsakem primeru je fajn čimprej reagirat. Meni je najtežje, kadar vem, kaj je narobe, pa ne morem nič pomagat za to. Ampak me vedno znova preseneča, kako jim veliko pomeni že to, da samo prepoznaš problem - da ga jasno in glasno poveš, da tebi tudi ni všeč, da pač moramo to pregrist, ampak da ne bo večno tako. Pa da ste na isti strani, da se vsi trudimo po najboljših močeh. ogromno jim pomeni, da VIDIMO, KAJ JE NAROBE. Tudi če tega ne moremo popravit. Ljudje mislijo, da to nima smisla: "saj nimam kaj, tako pač je." Ampak ni tako, vsekakor ne pri otrocih, pa še pri odraslih ni tako. Če ti šef zmanjša plačo kar tako, se zbuniš. Če ti razloži: poslušaj, vsi bomo šli rakom žvižgat, če nekaj ne naredimo, smo rekli, da bomo rajši vsem znižali kot enega odpustili... se pa sprijazniš. Ni ti prav, ampak razumeš, ti bi isto naredil. KO smo meli krizo s časom, sem puncama povedala, da vem, da je grozno, da tudi nama ni všeč in da sem zelo za kakršenkoli predlog, če ga imata, kako stavri izboljšat, dala več možnosti na izbiro in sta izbrali,... to jima je dajalo občutek, da sta vključeni v reševanje situacije, da smo skup v tem, da imata en del nadzora, ne da sta vrženi viharjem... Je pomagalo, da jima je bilo lažje. Pa kadar sem videla, da se mi en razsuva, sem si vzela čas samo zanj. Čeprav ne verjamem v čudežna zdravila, to dejansko pomaga vedno, do zdaj je še čisto zmeraj! Ko je mala zamenjala skupino v vrtcu in se je na začetku malo distancirala od vseh... ni nič težila, da bi bilo kaj narobe, ker je vedela, da imamo kup problemov in ni hotela bit še ona problem. Vzg. je rekla, da ji moramo dat čas, da je komaj prišla, da to traja... ja, ok, samo jaz sem čutila, da ni srečna. In sem šla enkrat prej ponjo in sva imeli par ur skup. Preden sva stopili skozi vrata vrtčevskega igrišča na cesto, mi je že razlagala, kaj je problem v vrtcu, zakaj se umika - čeprav je nisem še NIČ VPRAŠALA! Vedela je, da imam čas samo zanjo in to je bilo dovolj - imela je mir in mene - pri 4ih ne rabijo kaj dosti več... Smo rešili in mala je zdaj super. Pa je navadno treba malo bolj bezat vanjo, da pove, kaj je narobe (tavelika je ravno obratna, ona takoj vse pove in mora rešit takoj problem, sicer je sitna ko muha, mala pa se zapre in jo morava midva prepričat, da se odpre - no, do zdaj j ebilo tako, zadnje čase pa vedno bolj sama pove:)). Hočem rečt, da se ljudje spreminjamo, ni treba, da če je zdaj tak, da bo vedno tak - tak je z razlogom - razlog odpraviš in ne bo več tak:). Samo ne si mazat oči, da je tak zato, ker je pameten;). To je blesav izgovor, še celo res ni in tudi če bi bilo, bi bilo še vedno nesprejemljivo - zato so ti izgovori problem: ker si potem starši rečejo: pa mam že rajši, da je pameten, pa nemogoč, kot prijazen pa neumen... In ne naredijo nič, da ne bi pokvarili pameti oz. nič, ker mislijo, da nimajo kaj, ker je pač tako pameten, da tu ne moreš nič. Otroci pa potem niso ne srečni, ne strašno pametni, ker jih nihče ni naučil uporabljat prirojene inteligence za to, kar je namenjena - prilagajanje novim okoliščinam.
< Sporočilo je popravil ronja -- 2.12.2013 12:37:10 >
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|