|
biga -> kako prekiniti nasilno vedenje (26.11.2013 8:08:46)
|
Prosim za nasvet, preden se obrnem na otroškega psihologa. Imam prvošolčka, ki mu gre v šoli dobro, z njim ni težav, edino prvi mesec je bil preveč živahen, ko so čakali v vrsti, pa parkrat pri pouku se ni lepo obnašal, a smo se pogovorili in učiteljica pravi, da je zdaj dobro. Problemi so doma, že več let. Medtem ko je bil otrok v vrtcu vedno "priden", je bil doma popolno nasprotje. Vzgojiteljica je na sestanku večkrat rekla, da ne more verjeti, da govorim o istem otroku, kot je v vrtcu. Doma ima izpade trme že vseskozi, a ko je bil manjši, me to ni tako skrbelo, ker sva ga z možem bodisi ignorirala bodisi preusmerila pozornost. S trmanjem ni nikoli recimo dobil igrače ali česa drugega, kar je želel. Stopnjevalo se je s prihodom sestrice pri njegovih treh letih, na katero je vseskozi ljubosumen kljub vsem ukrepom, ki smo jih izvedli, da mu dokažemo, da ga imamo enako radi. Skrbi me, ker se spravlja na sestrico, jo močno prime ali stisne za obraz, in mala velikokrat joka zaradi tega. Seveda se je naučila, da mu vrne, tako da sta zdaj v fazi, da se velikokrat kregata in tepeta. Večinoma seveda ona nastrada, ker je šibkejša. A mu vrne nazaj, tako da je zdaj začela gristi. Sin pa ima hude izpade ne le trme, ampak nasilja. Ko ni po njegovo, recimo, da prekinem dokumentarec, ker je sestrico bolelo, začne noreti, ne posluša, buta se z glavo ob omaro in mizo, maha okoli sebe, če ga ne bi trdno prijela, bi me mahnil, tudi pljune in zmerja. Če ga skušam objeti, se z njim pogovoriti, v tistem trenutku ni učinka. Ko se pomiri, se pa seveda zjoka in opravičuje. Skoz govori, da hoče biti priden, obljublja, da bo, in seveda vem, da to nič ne pomeni, ker se vedenje ponavlja. Čisto sem na koncu z živci, in mož seveda tudi. Zadnjič ga je mali mahnil v napadu besa. Seveda sledi kazen, ampak nobena doslej ni zalegla. Nič mu ne pomeni, da vzamemo igračo, ker se zelo malo igra in nima najljubše igrače. Najraje ima knjige, tako da velikokrat zvečer ostane brez nje, ali brez risanke, a ne pomaga. Tepla ga nisva nikoli, s tem mislim eno vzgojno po riti. Verjetno bom zdaj dobila nasvete, da bi ga mogla že prej. Skušala sva graditi odnose na zaupanju in pogovoru, a ne vem, kje se je zalomilo. V vrtcu in šoli so mi rekli, da je otrok zelo inteligenten (to kaže tudi s svojimi izdelki v šoli) in da takšni znajo izkoriščati situacijo in da so močan karakter. Enkrat sem že bila na pogovoru pri šolski psihologinji, tedaj sama, ali naj zdaj odpeljem še otroka? Sin se zaveda, da obnašanje ni ustrezno, ko je vse v redu, me skoz sprašuje "mami, sem priden?" Grozno. Najhuje je pa to, ko se ustvari nek vzorec in je otrok označen za negativca in potem res prevzame to vlogo oz. z njo nadaljuje. Vedno je on kriv za vse. Čeprav je v bistvu res krivo njegovo vedenje. Kako mu pomagati, kako pomagati sebi in naši družini, ker vse to vpliva tako na sestrico, ki posnema njegovo vedenje, kot na naju, ki sva psihično izžeta?Morda sva ga polomila, a ne veva, s čim. Nisva mu popuščala, kadar je sitnaril, ni razvajen v smislu, da bi vse dobil, pravzaprav je zelo skromen glede igrač, tudi mi živimo skromno. Ko je "priden", je pravi angelček. Prosim za nasvet. Včeraj sem gledala prispevek o starejših otrocih in nasilju in me je seveda zaskrbelo še bolj. Hočem preprečiti, da bi imela najstnika, ki bo mlatil vse počez. Škoda fanta, ker je res brihten.
|
|
|
|