ronja
|
kompromis, kalbo : biga je res boga, da imajo take težave. Se jih pa da odpravit in seveda smo starši dostikrat v precejšnji meri sami krivi za vedenje svojih otrok: ali ker jim ne znamo prisluhnit ali ker jim preveč dovolimo ali ker nimamo časa,... ali vsakega malo. Se zgodi, nihče ni popoln, se trudimo, vsak po svoje ga kje serje... Biga in njen mož sta malo predolgo ignorirala problem, verjetno tudi zato, ker se je otrok lepo vedel v vrtcu. Se strinjam, da se očitno da z njim zmenit, če to uspe vzgojitljicam, po drugi strani pa vsak mora dat nekje ven - imaš super delavce ki se potem doma znašajo nad ženami in otroki... Kar tudi ni ok. Biga, ni še prepozno, mali je vseeno še dovolj mali, da lahko spremenita smer in ga spravita na pravo pot. Morata pa začet delat, gotovo - in nekaj drugače kot doslej. To, da se mu bojiš zapret usta, ko te hoče pljunit, je pretirano občutljivo. Otrok čuti tvojo neodločnost in se zato tudi ne počuti varnega. Po drugi strani pa se ves čas trudi, da bi ga videla -njega, ne samo sestrice. Ne mislim, da jo imaš rajši, vendar to ne pomeni, da se on mogoče ne počuti tako - otroci tega ne gledajo tako racionalno. Vzami si čas samo zanj. Vajina igra "porednosti" in opravičevanja nikamor ne vodi.Saj je prav, da se opravičimo - ampak pomisli na to, ko Juhant pokaže otrokom razbit krožnik, ki ostane razbit, tudi ko se mu opravičiš... Če se je kot praviš pri vas tak način vzgoje, kot si je bila deležna ti, lepo obnesel, potem le kaže na to, kako smo si ljudje pač različni. Ja, zgleda res. Mene in sestre niso nikoli zasliševali glede naloge - bi se mi zdelo izredno trapasto in bila bi na smrt užaljena . Z bratom se je pa mama še za maturo učila in mu pomagala delat domače naloge... Tako da... isti starši - čisto druga vzgoja . Verjetno se ta pri njem ni obnesla, ali kaj pa vem... Patrino, po moje je skuštrana mislila na to, da ni vedno ključ v večji avtoriteti. Vem, da je čisto drug primer, ampak mogoče vseeno malo soroden: ko se je rodila moja tamala, je bila tavelika še eno veliko dete - bila je stara komaj 17 mesecev in se ji je seveda zamajal svet pod nogami, ko mame par dni ni bilo domov, pa čeprav smo o tem že prej govorili... In ko sem prišla, je bila nemogoča. Ko sem spraševala, kaj naj narediva, ker se mi je zdelo, da se vleče ko jara kača, da ni nič boljše... (trajalo je tahudo 1 teden, po 2 tednih je bila pa super, samo takrat ti čas drugače teče;) so mi vsi rekli, da je to trma, dveletna izsiljevanja, itd... da jo je treba na strogo prijet. Vendar sem jaz čutila drugače - da se ji svet podira, da ji ej hudo. In nisem hotela, da čuti, kot da tega ne vidim ali da mi za to ni mar in hočem samo, da uboga. Ker tega nočem. Rada bi, da mi zaupa. IN sem delala vse "narobe". To narobe je rodilo super rezultate - kot rečeno se je stvar hitro popravila in nikoli kasneje nisem imela z njo takih problemov (je preveč pridna punca, preveč resno jemlje svet - njej dobesedno rečeva, da ni nobena taka reč, če bi kdaj pozabila nalogo v šoli in da ni nič narobe, če kaj naredi narobe). To je v bistvu to, kar si pisala tudi ti (in se strinjam s tabo) - da ta otrok verjetno pogreša pozornost - tako - samo njemu, da je on nekaj posebnega za svojo mami... Ravno to je problem današnje družbe.....ker že nekaj časa ni več nevzgojenih otrok...so baje samo zelo posebni otroci, zelo inteligentni otroci, ki zahtevajo čisto specifičen pristop, ki ga starš, naj je še tako popoln ne zmore...... In kar je mene osebno zmotilo takoj na zečetku te teme je bilo ravno to, da je avtorica teme trmo in nasilje povezovala z inteligenco.....oz. je že v uvodnem postu iskala izgovore zato, zakaj ne more obvladati svojega otroka..... S tem se pa strinjam. Me vedno pogreje, ko začnejo s tem: moj otrok pa je tak pa tak, ampak je pa tako pameten! Tudi Hitler je bil grozno inteligenten! Če ne bi bil, mu ne bi nikoli uspelo vseh grozot izpeljat! Kot pravi Jim Jefferson: "Vedno bi izbral dobrega neumneža pred pametnim slabičem." Pamet ni nobeno opravičilo za nobeno ravnanje - in dokazano je tudi kontra korelirana z vedenjskimi motnjami - vsaj inteligenca kot jo trenutno pojmujemo. Lahko je pa človek zelo dober na svojem področju, pa popolnoma nesocializiran - večina genijev je bila takih. Vendar ne večina pametnih ljudi, ti so pa večinoma priljubljeni pri sošolcih. In genijev ni tako zelo veliko in večina od nas nima genija doma;). S čimer ni prav nič narobe - imam rajši srečne otroke kot genije.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|