ronja
|
Mogoče bi bilo fajn (zdej bom govorila tut sebi...;)), da ji poveš za konkretne situacije (pa lubi tut čist za konkretne zadeve, kdaj ga najbolj moti), kaj pričakuješ od nje...
Ja, saj to smo meli že žnjkrat, sem ji lepo razložila, pa tudi lubi že parkrat, da vem, da noče ona nič hudega, da sva pa midva živčna, ker se mali dere In če jo vprašaš, ti zna čist lepo povedat: kadar se tamali dere. To je v bistvu edina taka situacija- ji tudi poveva, kdaj je to navadno. Ker takrat je niti ne slišiš dobro, niti ji ne moreš lepo odgovorit. Problem je samo v tem, da ko pride taka situacija, je ona ne prepozna - enostavno pozabi, da se on dere (če bi še meni to ratalo ).
Enkrat jo je vse okoli tega zanimalo, ker ji je bilo fascinantno, da naju to tok matra, če se mali dere, ker nje definitivno ne:D in smo meli celo debato, da smo starši vedno mal živčni, če se dojenčki jokajo, ker je to nagon, da jih zavarujemo. Da je to na splošno dobro, ampak je pa nepraktično za starejše otroke, ki morajo medtem počakat.
Smo se pogovarjali že vse, tudi to, kaj je tako nujno, da naj v vsakem primeru zmoti in vse šteka. Samo enostavno ne opazi, da se on dere... In potem pride in teži. In ji rečeš sam mal in čez pol minute spet pozabi in teži:D. Tamala recimo pa ima to v sebi, da prepozna take situacije in ne bo nikoli takrat težila (zato pa ne pospravlja nič, če se ne skregaš, tavelika pa vse pospravi ko mravljica:D). PO moje je fora v tem, da tavelika, kadar je ona sama živčna, rabi nekoga zraven, tamala pa mir. Zato tamal šteka, da kadar si živčen, hočeš mir in ti ga z veseljem da, saj se ji ne da kregat. Tavelika pa enostavno ne čuti tega - sva se pogovarjali enkrat (ni šlo za to, ampak da naj da sestrici mir, ki je bila slabe volje in pač ni hotela, da kdo vanjo dreza) in sem ji razložila, da kadar smo živčni večinoma ljudje rabimo mir, pa je bila čisto paf - ker ona pač ni taka... Res tudi vedno gre k tistemu, ki je najbolj zmatran.
e pa jo že napizdiš ali pa ji grdo rečeš in se potem počuti krivo, je pa po moje ok, če greš kasneje do nje, se ji opravičiš in ji poveš, da ni ona nič kriva in da si takrat pač samo nervozna, ker ne zmoreš dveh stvari hkrati...itd itd...in da se bi jo rada samo naučila, da mora kdaj počakat s svojo ne tako zelo pomembno zadevo, če vidi, da so ljudje živčni. In da se bo tega itak sčasoma naučila...
Ja, saj točno to vse delamo: da ji povem, da zdaj ne morem, če mi pa prekipi in ji grdo rečem, pa se ji potem opravičim in razložim - samo jaz bi tale proces rada malo pospešila, ker je to po moje res ena najbolj pogostih stvari, zakar se kdo od naju z R. krega (sploh onadva, njemu je to še bolj zoprno). S tamalo se recimo za igrače. Z malim pa za vse , hvala krivine še pa još in se mora počasi naučit, kaj se sme in kaj ne (je pa to težje, ker mu včasih onidve potuho dajeta:D).
Predvsem bi pa to rada zato, ker je to tudi v bistvu no. 1 stvar, zakaj se malidve skregata. Tamala rabi mir, če je kaj narobe, karkoli. Se pride pocartat k meni, to ja, ampak na splošno rabi pa takrat mir. Nikakor pa ne sestrice, ki rine vanjo. In tudi ona ima pravico do tega. R. pa tega nikakor ne vidi in bi jo res rada naučila, da niso vsi ljudje taki kot ona in da se jih mora naučit opazovat - ker bo njima lažje - in nama seveda tudi. Ker R. je pa potem prizadeta, ko jo L. grdo odpika (ne morem pa tudi L. težit, da je ne sme odpikat, ker ima seveda pravico do svojega miru. POvem, da je treba lepo rečt in prvič navadno tudi reče kolikortoliko sprejemljivo, vendar vem, da še sama, ki sem odrasla, ne zmorem vedno 5tič R. lepo rečt in tega ne morem glih pričakovat od 4letnice... Ker tamala se umakne, tavelika pa za njo. Bolj ko je mala sitna, bolj bo vanjo rinila! Zato se mi zdi, da bi bilo lažje 6letnico naučit, da je treba pogledat, kako se počuti človek, preden ga napadeš;). Ker ima lahko zato probleme tudi pri drugih, saj je večina ljudi takih, da rabi mir, ko so tečni, ne da nekdo vanje rine z raznoraznimi x vprašanji, večinoma takrat pač tuhtamo svoje in to bo slejkoprej morala sprejet.
Ko maš več otrok, je problem, da ne moreš bit povsod. Če recimo rihtam malega, ta se dere, ker je že zmatran, ker smo bili dolgo na igrišču, da so se meli fajn, pride R. do mene, teži nekaj, ji rečem, da zdaj ne morem, gre do L., ki je tudi zmatrana in bi se rada samo v miru preoblekla in ji R začne težit in mala pop*. NIti pod razno ne morem sama medtem, ko malega tolažim še njiju mirit in gledat, kako bo kdo odreagiral. Mogoče obstaja supermama, ki to zmore, meni pa ne gre. Zato bi rada, da bi sama to znala videt, ker je res zmedena, ker noče nič slabega, pa dobi včasih kdo neprijazno zavrne (sploh tamala).
Tavelika je strašno družbano bitje in nekaj časa je recimo vse povprek objemala - in nekaterim otrokom je bilo to too much - enostavno jim je bilo nerodno. In sem imela kar precej pogovorov, da sem ji dopovedala, da vsem to vedno ne paše in ad je treba gledat, kaj je komu všeč... Ne bi rada, da se ne izraža, vendar če se ne bi umirila, bi jo drugi otroci začeli odrivat, to bi ji bilo pa sploh grozno... Na srečo ima v vrtcu eno punčko, ki dela podobne reči in grejo njen na živce, pa ji je potem lažje razložit, če je vsaj kdaj na drugi strani. Samo tega, kdaj nekomu nekaj ne paše, pa ne vidi. Enostavno ne vidi, ko se nekdo umakne - pa tamala lahko zleze v svojo posteljo, pa ji še vedno ni jasno, pa smo to že 100x razlagali (ne s kričanjem, tako lepo;). Ona mora to, kar ostali čutimo, prav razumsko gledat.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
, ni šlo drugač, pa še to lih tulk da sem jo... 
. in sem tavečjega prav grdo potegnila za roko, pa še ena čez rit je sledila. rezultata ni bilo nobenega, verjetno zato, ker sem vse storila v afektu in imela na koncu še slabo vest, kar je pa pomoje itak totalen minus in zgrešena uporaba ene po riti. Tako, da jaz tega ne uporabljam več, verjamem pa, da če npr otrok zlaufa na cesto, oz nekaj ful nevarnega naredi, da pač marsikdo tako odreagira in se mi tudi ne zdi nič slabega v tem ( za tiste, ki imajo v glavi pošlihtano glede fizičnega kaznovanja, to pomeni tudi, da ne sledi slaba vest). 
Mi je glih včeraj hčerka rekla, zakaj sem ji tako grdo povedala nekaj...In sem ji rekla, da ima prav. Res sem grdo povedala in da res ni bilo nobene potrebe po takem načinu. Da se ji opravičujem in da sem žal takšnega načina navajena, ker je moja mami tako govorila z menoj. Da se sicer trudim, ampak mi včasih še vedno ne uspe. In predvsem ji večkrat povdarim, da ni ona kriva za to, da se jaz tako obnašam (ker jaz imam ogromno občutkov krivde v sebi-kot otrok sem mislila, da sem vsega jaz kriva in še zdaj se večkrat zalotim, da bi kar nase prevzela vse) In potem mi je rekla: ''Mami, veš, če se boš še naprej tako pogovarjala z mano, se bom potem jaz tut tako s svojim otrokom...'' Hahaha...sem se mogla kar nasmejat, čeprav mi je povedala kruto resnico...
