|
RE: za tiste, ki imate otroke doma 2.2.2012 15:40:48
|
|
|
|
chezAnA
|
No, akva, pa še tebe oblajam Najprej se moraš prepričati, da boš nekako zmogla. Ker če boš šla s slabo voljo v tole pustolovščino, rezultat ne bo dober. Imaš prav, stvar je naporna in včasih boš imela vsega vrh glave, pa saj je tako z vsako stvarjo na tem svetu, ni? Boš pa tudi priča trenutkom v življenju svojih hčera, ki bodo vse to poplačali i nki bi ih drugače zamudila. Morda celo ugotoviš, da je bila to najboljša odločitev v tvojem življenju? Nikoli ne veš Če se boš odločila imeti obe deklici doma, boš morala nekje postaviti meje in pravila. Za vse. Tudi za tebe. In se jih potem tudi držati. Več ali manj Ker če ne boš trdna v tem kar rečeš, te bo mala vozila okoli svojega majhnega prsta kot formulo 1. To je pa potem res naporno. Meni je pomagalo, ko sem si naredila urnik in potem nekja časa pisala, kako mi ga je uspelo realizirat. Se že zato potrudiš, da imaš kaj za napisat;) Svetujem ti tudi poglede nazaj- refleksije. Pomisli, kaj je bilo super, kaj se je dobro obneslo in lahko ponovit, kje so pa težave in kako bi jih lahko popravila. Poiskati si boš morala tudi en ventil, zagotoviti en čas zase, najti krog ljudi, ki bo znal povedati še kaj drugega, ne samo nodi, pepa, ma-ma in podobno. Tudi RR je en tak krog, recimo Imam eno dobro novico: Niso vsi dojenčki enaki. Naši trije se vsi med seboj razlikujejo. Za dudo sem bila samo drugemu:) Ta bi najraje tudi videl, da bi se spremenila v kengorujko, da bi lahko splezal v vrečo in se me cel dan tiščal. (to si želi še zdaj) Ostala dva pa nista takšna. Sem že večkrat povedala, da sem hvaležna, da je taprvi toliko nezakompliciran. Da sem postala samozavestna in ne obupam, ker vem, da delam prav. Če bi bil vrstni red obraten ... ajme meni. Torej. Ni nujno, da bo tudi tadruga tak zahteven dojenček. Če pa bo, si omisli različne pripomočke za nošenje otroka. Resno. Nosilke so zakon. Še ena dobra novica: dve leti razlike je super. Otrok je že zelo samostojen in ima v sebi tisto nujo, da bi on vse sam, kmalu pa ima v naslednjem otroku kompanjona za igro, ni tako velike razlike v razvoju, da bi težko našla skupno točko. Lažje je tudi zato, ker tamlajši hoče vse posnemati za starejšim. In ker ni tako velike razlike, mu dostikrat tudi uspe in sploh ne veš, kdaj se je to in to naučil. Kar spotoma (takoje bilo pri nas z odvajanjem od pleničk. Pri taprvem smo imeli muke, tadrugi se je pa kar sam odločil in jih ni več potreboval.) Imam pa še en nasvet: risanke rajši prihrani kot ekstra super nagrado ali svoj adut za čas, ko boš res rabila mir (npr. dojenje, tvoja bolezen, ekstremna neprespanost, 160 km/h vetra ). Najprej bo to težko, ker sta že obe navajeni nanje, pa se vendar splača. Povedala pa bi ti rada še tole: Nobena od nas (mislim, da lahko tole trdim za vse) ni perfektna gospodinja/mamica. Vsaka od nas ima dneve, ko se ji nič ne da, ko gre vse narobe, ko ne veš več, kako naprej. Je pa res, da ne odnehamo. Pač naslednji dan začnemo znova, od začetka. So obdobja, ko gre vse kot po maslu in je doma oh in sploh super in so obdobja, ko samo upaš, da ne bo prišel nihče naokoli, ker je stanovanje tako, da se tal ne vidi, ker se otroci samo derejo in tepejo in ker nazmerjaš vsakega, ki pride mimo. (teh trenutkov pač ne objavljamo s takim ponosom, kot naštevamo vse pametne domislice za zaposlitev otrok ) Zadnjič recimo sem klicala moža okrog 11 dopoldan, naj nujno pride domov, naj da dopust in pride, ker bom drugače (vsaj) enga otroka tako pretepla, da bo še tri dni črn. /ok, potem ko sem mu to vse zrecitirala, sem se umirila in ni bilo nobenih fizičnih obračunavanj in možu ni bilo treba lagati, da mu je umrla teta in da mora nujno domov, je pa pasalo to povedati nekomu, ki me je poslušal. Ker mi je res že prav na jok šlo, tako so delali moji zlati trije./ Torej ja, nismo nobene super nadženske, le da smo v službi doma, naši delodajalci pa so (malo) mlajši od povprečnih. Ne rabiš nobenih super moči in talentov, le nekaj veselja, odločnosti in potrpežljivosti, pa gre. Če se boš odločila za čuvanje obeh doma, ti obljubim podporo in pomoč. Ok, vem, da ni enako, kot je imeti nekoga ob sebi, pa vendar. Če želiš, lahko še posebej iščem ideje za to starostno skupino in razliko, lahko te vedno poslušam (preberem ), ko boš imela vsega čez glavo in z veseljem te lahko pohvalim, ko boš zapisala kak dosežek (meni je tako fino, ko me pohvalite, punce. Kar malo zrastem in grem bolj nasmejano v dan. Hvala vam za to). Velja? Uf, spet sem dolga. Ronja, prevzela sem tvoj slog
|
|
|