 |
RE: za tiste, ki imate otroke doma
6.11.2013 3:29:09
|
|
|
|
pomladno_dete
|
Punce, pozdravljene,
po enem mesecu imam končno spet par minutk za kak zapis tule, bilo je kar precej ubitačno in sem samo prebrala, nisem pa se imela časa niti registrirati in kako reči z vami. Ujeli so me projekti, še bolj pa so bili tile nedorečeni popoldnevi z otroki, jaoooo .... raje ne omenjam.
Ampak vsa vesela po enem mesecu (beri v bistvu enem letu, ker toliko časa že traja) puljenja las, vseh možnih "raziskav" na temo "kaj početi" in "kaj počno pet, šestletniki" in "kaj bi jaz rada počela" in "kaj imamo še kot familja za nardit" pa kaj midva samo z možem in kaj rabi še bajta.... no po vsem tem lahko poročam, da sem POŠTEKALA našega starejšega fanta in to, kaj mu manjka :) Ker v bistvu bi bili naši dnevi lahko dokaj "idilični" (no ja, saj vemo, da ne mislim dobesedno ane :), če starejši ne bi galamil kot nor in tepel sestrice na vsakem koraku in itd itd. od 16h do 22h, ob boleznih, vikendih, počitnicah pa po cele dneve. Pa da ne zveni zdaj kot da njega krivim, nikakor, mi2 z možem bi mogla vedet, kaj nardit :) pa nisva dolgo dolgo. Zdaj se mi je pa (ja, v ednini, ker mož je sicer cukr da ni večjega, ampak talenta za take zadeve pa nima lih, upošteva potem moje "povzetke" :))) končno utrnilo in ... joj kok sem vesela - ZADEVA DELA 1000%! :)
Preden pa začnem, se še najlepše zahvalim pomlad08 in ChezAni za obširna odgovora, ki sta mi zelo pomagala. Odlične mame ste, vse po vrsti, in vesela sem, da sem se znašla v tejle družbici, polni idej in domišljije.
Zdaj pa zakaj sem tok vesela. Končno sem odkrila, kje sem ga lomila. Odkrila sem pa, ko sem brskala po forumih in temah kot je tale, pa po blogih ameriških stay-at-home mums, pa po montesorri zadevah, pa po raznih straneh učiteljev, ki z otroki ogromno delajo na prostem, pa tko.
In sem ugotovila. Jaz sem kao "ustvarjalna" in sem brala vse na to temo, ane. Kako delati potičke iz mivke pa kako pobarvati rolco od skretpapirja pa kako iz storža narditi božička, pa doma narjen plastelin, pa iz starih kartonskih škatel vse živo, iz starih štunfov, iz pokrovčkov pa lončkov in tko - miljavžent enih stvari. Za naredit. Ampak zadeva se ni premaknila nikamor. Nobena od miljavžentih idej za kej nardit NI PALILA. "mami pa igraj se z mano" 100_x_ dnevno. ja kaj pa? "ja lego kocke, ne bom "ustvarjal" (čeprav je, dokler je bil še sam, zelo rad tudi ustvarjal). jaooo meni lego kocke dan na dan, pa tudi njemu niso nekaj blazno zanimive. za pol urce, več pa že ne. razen če kupimo vsak dan nov paketek lego city da ustvarja dve uri po načrtu, ampak to je bankrot. pa lego hero factory roboti - še huje, ker to mi je pa čisto tuje, ker se samo klofajo med sabo. piškotov smo tud že napekli celo goro, ma za šest do osem ur, kokr smo popoldan zdaj še skupaj je to bistveno premalo. pa vikendi, počitnice ipd.
no in tako se je vsak ljubi dan nadaljevalo huronsko kričanje, še dobro, da imamo kavč, ki ga lahko zdemolirata na kocke in skačeta po njih in z njih, in smo energijo kurili predvsem tako. ampak to je spet privedlo do tepeža sestrice, ker se tavelki tako razgreje, da mu je potem vse napoti. dan na dan kreg, tuljenje, jok, ni da ni.
potem sem se pa en dan čisto sesula. bil je polurni tornado, nakurila sem vse po vrsti, da ne morem več vsak dan razmišljat kaj bomo delali z otrokoma in da mam čist dost in da rabmo NEKI in to TAKOJ. Ko sem to na glas izrekla, mi je pa po vseh prebranih modrostih končno svanulo. Rabmo to, kar sem vidla na enih čist določenih slikcah, ki opisujejo delo po Montessori programu. Ampak čist določenih, ne kr en montesori - ne barvic pa tega sedenja pri miru pa delat "lepe" stvari. To našega fanta prav nič ne zanima. In mi je postalo jasno, da sva točno zato padla v težavo - jaz rada delam "lepe" al pa pač stvari, važno da neki IZDELUJEMO - on pa sploh ne! Dokler sem se koncentrirala samo na to, da "joj ne ustvarja, kaj čem zdej z njim delat" je bil šit. Potem sem se pa vprašala: ok če ne "izdelujemo", kaj pa pol bi delal? in sem odkrila - RAZISKUJEMO! RAZISKOVALNE stvari. Evo, to in samo to pali. Fizikalne, matematične. kako se kaj premika, koliko je težko, dolgo, odkod mora pasti padalo, da se razpre, kako se v kakavu delajo mehurčki in zakaj, kakšno hitrost mora nekaj imeti da ne pade iz ovinka. No to. Pa gibalne , jasno - čim več gibalnih. Kako držati ravnotežje na prevesni dili, kako s hoduljami hoditi ipd. Zaposlit najprej telo, pol pa glavo, ampak ne s pasivnim gledanjem tv, pa tut ne, kot sem dolgo zmotno mislila, z "ustvarjanjem" (kar pri meni pomeni iz recikliranga materiala kaj ustvariti). Ne - treba je PREIZKUŠAT, ne pa izdelovat - stvari, ki so povezane s fiziko. Al pa s kemijo. Al pa z matematiko. ZANIMA GA PREIZKUŠANJE, NE PA IZDELOVANJE! Đizs krajst. ampak res v glavnem samo to. Pa štetje. Šteje lahko po 50_x_ dnevno do sto. Pa nonstop vprašanja "mami kot je osem plus dvanajst" "mami kok je pa pol dvajset_ plus dvajset_" in tko.
Recimo:
- telefon iz vrvice in dveh jogurt lončkov za par centov, narejen v petih minutah, je bil popularen dve uri skupaj. DVE uri! Ena ura navdušenega vpitja v lonček, da je mami na drugi strani poslušala, in še ena ura ČISTE TIŠINE, lepo prosim. Ki ni bila "tasumljiva tišina", ampak čisto raziskovalni užitek brez prepovedanih izletov: "kaj pa če tole dam tkole, kaj se zgodi". Kaj takega se nam, odkar imamo sestrico, še ni zgodilo. Pa par prošenj, naj skrajšam vrvico, da bo sam sebi govoirl in se hkrati poslušal.
- žoga na vrvici za metat v lonček, pol ure.
- pretakanje vode, ampak ne "kr tko" iz lončkov, to ni več zanimivo - po tavelikih plastičnih ceveh s koleni, pa prozorne morjo bit, pa voda, če se le da, pobarvana, ipd. Da se vidi, kako teče.
- baterija in sence
- natrijev prašek v vodi (pokalica) - "mami tko k delam v kakavu mehurčke, a lohk nardiš da jih bo voda sama delala?"
- kako nastane mavrica iz pleksi prizme (lomljenje svetlobe pa to)
- magnet pod mizo in žeblji na njej (cel žur)
- stvari, ki so "množične", da se lahko štejejo in skladajo skupaj po številu ali vrsti ipd. (za barve ga ne briga veliko - meni so pa ravno barve zakon :-) no na takihle sem, ne da bi vedela, "pogrnila")
da ne naštevam naprej, na kratko neki tacga:
http://www.pinterest.com/melissageis/montessori-physics/
niti ni treba, da je "montesori", lahko je tudi naša Hiša eksperimetov, prek tega izraza sem samo prišla do idej in rešitve.
Pa ni hec v tem, da vsega tega že prej ne bi kdaj počeli. Ampak tako, občasno. Ne pa kot večinsko dejavnost za noter. Ker tut nisem namensko izbirala idej za to. Zdaj pa jih in odprl se nam je čisto drug svet. Mali je na risanke dobesedno pozabil in spet se mu je prižgala lučka v očeh. Namreč postajal je na čase že kot kak zabluzen pubertetnik, totalno kljubovalen, nespoštljiv, groza res. V bistvu nene vrste izguba smisla - tudi če smo se igrali legice po dve uri skupaj, je imel občutek, da "nikoli nisva z njim dovolj časa". In mi je bilo hudo, ker sem videla da je v stiski, pomagat pa nisem znala.
Pri vsem tem je najbolj važno to, da smo ugotovili bistvo, zdaj pa samo še prinašamo ustrezne stvari - materiale, polizdelke, orodje - in rihtamo okolje za to, da bo otrok delal sam - delovne in shranjevalne površine, kotičke ipd.
V glavnem, kliknilo mi je šele, ko sem ugotovila, da otroka ne zanima "lepo pobarvan storž", ampak "kako stvari delujejo". "igraj se z mano" tako v resnici ni bila toliko prošnja za skupno igro, kot prošnja "odkrij, zrcali mi, kdo sem" - povedano drugače, povej mi, kaj me zanima, ker jaz sem še premajhen (in ne vem, kako prit do tega materiala, seveda). In ja, tak je. Radoveden kot le kaj. Ker tega, kar je rabil, ni dobil, so roke stikale po vsem možnem, se je kopičila neporabljena energija (tudi oz. predvsem mentalna, saj telesno se kar zdivja), je bila njegova najhitrejša rešitev za nemir "risanke" in vse take slabe stvari. Rešitev mi je kliknila točno takrat, ko sem se vprašala, kaj je tisto, zaradi česar mu skoz kričimo "ne tega". Ja točno to. Vse bi rad preskusil, kako dela. Zdaj smo mu začeli omogočati, da to tudi zares lahko preskuša - brez prepovedi. Končno smo NE spremenili v JA - ja, lahko narediš. Ne mehurčkov v kakavu, ampak v banji pa lahko. Po pet slamc naenkrat maš lahko :)
Saj mogoče se sliši totalno izi. Ampak iz dneva v dan v praksi pa ni. Ker imaš še drugo delo, pa druge ljudi za komunicirat z njimi, pa tamala je tudi tu in te rabi, pa vse to, kar tavelkega zanima, moraš pripravit - ok, žeblje imamo doma, magnet na srečo tudi, cevi je treba pa prav kupit. pleksi steklo za mavrico pa sploh. pa komaj začeli smo - žeblji cevi pleksi, to je zanimivo par ur ali če je sreča, dni, pol pa jovo na novo kaj drugega. Na srečo te stvari res niso drage in poskusov na netu ne manjka. se moraš pa organizirat v tej smeri. zato ni lih izi - sploh pa, če bi se rad organiziral, pa ne veš v kateri smeri. ampak ni panike vse bo zneslo, samo da zdaj vemo, katero pot sploh ubrati :)
Takle imamo pri nas.
Za konec pa še čudovit link ali dva, s katerih je bilo uporabnih največ idej za našega mulota:
http://creativestarlearning.co.uk/blog/
http://www.makingboysmen.com/
Hvala tudi za vaše ideje, ki so me odpeljale v pravo smer , ko je treba biti malo bolj iznajdljiv od običajnih "tobogan, lopatka, lego kocke" idej :)
LP
< Sporočilo je popravil pomladno_dete -- 6.11.2013 3:30:24 >
|
|
|
|
Natisni
Ampak svakinja (ki je vpisala nečakinjo) ni bila preveč zadovoljna ... Verjetno je itak odvisno od pedagoga, al ma filing za otroke al ga pa nima. 
ampak od takrat ne hodi vec cez dan spat, kar pa se popoldne in proti veceru kr fejst pozna... pa mam neki megleno v apominu, da smo ze mele ideje o tem kaj jim date med tem casom, da vsaj mal pocivajo ce ze ne spijo... da se vsaj mal izkljuci in potem naprej... 
, pa še vse igrače iz prejšnjih let so v uporabi. Ok imam precej za pometat, ampak to je malenkost v primerjavi s prej. 
Še poročam. Lepo jutro! 
