enkratna
|
Pred nekaj dnevi je sreckica izdala tiralico za mano, zato se oglašam. Saj res ni običajno zame, da sem takole tiho, ane? 
(BTW - čestitke za izpit! doma imam nekaj zate - če se kdaj srečava - ampak vidim, da ti je tole že zdaj malo pomagalo, hihi)
Punce, glede barvanja las: jaz sem se včeraj krasno pobarvala (zame takorekoč extreeme makeover), iz rjavih daljših las sem šla na medenega paža. Tkoooo sem si všeč!  In še mnenje dr. Pušenjaka o barvanju las: NE škodi! http://med.over.net/forum5/read.php?19,6120765,6219374
Razlog za frizurno spremembo je moje malo osebno praznovanje:
1. včeraj sem spremenila svoj priimek nazaj na dekliškega (najprej sem mislila po ločitvi obdržati moževega, a nočem, da je otrok rojen s priimkom od bivšega moža),
2. odločila sem se, da grem v službo.
Vem, da imam od osebnega ginekologa potrdilo za stalež do konca nosečnosti... Ampak gledam takole: ko sem doma po cele dneve, sem bolj zamorjena, nimam nobene prave volje karkoli početi, možgani mi stagnirajo, vsa paranoična sem, če grem kdaj ven na kratki sprehod (pa še to le pozno zvečer) ali kupiti nosečniške hlače, da me bo kdo videl.
To, da bom v službi (sicer po 4 ure), bo vplivalo (že sama misel na to!) veliko bolje - in če se jaz bolje počutim, potem se bo tudi moja pikica, mar ne?? Na živce mni gre to, da se niti v kino ne upam, pogrešam kakšno kavico z ljudmi okoli sebe, pogrešam sprehode po dnevni svetlobi (sončku!). Sploh zdaj, ko so hude slabosti mimo. Pa včeraj sem bila pri revmatologu zaradi mojega APS, dobila izvide - ki pa so zelo obetavni! Sicer se bom morala še vedno do konca nosečnosti špikati z injekcijami Fragmina, a vseeno... Če mi bodo rekli, da MORAM ležati, potem seveda bom. Ampak zdaj se počutim bolje, in bi rada vsaj poskusila. Pa še šefovo podporo imam: če se bom kdaj zelo slabo počutila, da lahko na hitro vzamem dan, dva dopusta brez težav.
Danes ima naša WomanPolice poroko, iiiiiiiiiiiiiiii. Sem čisto pozabila na to
Čeprav je vreme bolj tko-tko, bo to vseeno eden prekrasen dan! Čestitke!
Me je pa to spomnilo na nedavni pogovor z lubijevo mamo:
Ona: "Osebno vprašanje - kdaj se nameravata poročiti?"
Jaz: "Torej... nameravala sva se naslednje leto, ampak zdaj ko bo otroček, bo pač kasneje. Septembra 2011 je še prezgodaj, takrat bo detece komaj 5 mesecev staro. Prej pa tudi težko, pač selitev, stroški, pa nosečnost..."
(sledi njeno razlaganje, kako so eni v žlahti se prav tako z dojenčkom poročili, imeli za to varuško najeto...)
Ona: "Pa saj se lahko že v sedmem mesecu poročita, takrat je že varno."
(jaz, nesojena blondinka, pomislim da je mislila na julij 2011, dokler mi ni kliknilo da misli sedmi mesec nosečnosti!)
Jaz: "Saj bo, vse bo prišlo na vrsto" (in se ljubko nasmehnem - ponavadi pomaga, da se ustavi )
Faca tale moja bodoča tašča. Že ko sva bila dva meseca skupaj, ga je spraševala, če kaj na otrocih delava  (meni je 2 meseca kasneje priznala, da ga še nikoli ni videla takega, zaljubljenega, in da naj nič ne čakava)
Hudo mi je, da smo izgubili julieb 
Vsakič zaboli, vsakič imam mešane občutke - izguba upanja na prihodnost z otročkom je tako tragični dogodek v življenju ženske, para
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
... No dobila sm tako v našem DM-u. 
na šiht. Sva se bala da bi jih tale napovdan dež dobil. Jepa res da sm tuk napihnjena da res že ornk čutim rebuh pri prepogibanju. 
bravo midve s pikico. 
nič mi ni jasn.. 
al 
ti že določijo....aaaaww 
na tale deževen (spet
) dan? 
...grrrrrr
