buškolinka
|
živjo vse in mamice! Najprej naj se vam zahvalim za vse čestitke in lepe želje. Midve z Valentino sva že doma in se lepo rihtave. Za tiste, ki vas še zanimajo porodne zgodbice, tu je moja: v sredo 7.7. sem imela gin.pregled, kjer CTG ni pokazal nobenega napredka, G se je končno odločila da me tudi vagin.pregleda in rekla, da sem žal odprta šele za prst in me naročila na ponovni pregled 14.7. in 21.7. in izrazila upanje, da se ne vidiva več (predvsem zaradi njenih skrbi glede moje sladkorne)...občutek sem imela, da bo tole še trajalo in da bom 100% čez rok (16.7.) z sva tako naslednji dan (8.7.) praznovala njegovih 30 let - peljal me je v francosko restavracijo na Miklošičevi v LJ., kjer sva res super jedla, in potem sva šla še na sprehod po centru, srečala prijatelje in se zadržala na vodi/pivu do polnoči. Na poti do avta sem se že morala ene dvakrat ustavit in malo podihat, spat sva šla ob pol enih zjutraj. Med spanjem sem začutila tri popadke in ker nisem vedela, na koliko minut si sledijo, sem se odločila, da vstanem in si malo zabeležim ure. Vstala sem ob pol dveh. še nisem želela buditi. Tako sem popadke predihovala vse do 4ih zjutraj (in kar nisem mogla verjet, da se ob vseh mojih krikih ni in ni zbudil), ko sem ugotovila, da si sledijo na cca 5 minut. Zbudila sem in ga prosila, da si zapisuje ure popadkov, medtem ko sem se šla tuširat. Pridem izpod tuša, pogledam na listek z urami popadkov in ugotovim, da si sledijo na 3-4 minute. Moram reči, da sem se kar "ustrašila", da ne bi šlo prehitro in ga začela preganjat, da morava hitro iti. Na poti do garaže sem predihala (oz. prekričala ) še en popadek (je rekel moj, da če bi me kdo slišal, bi misli, da nekoga posiljujejo ) in enega v avtu in že sva bila pred porodnišnico. Babica v sprejemni prijazna, me pregleda, reče,da sem 5 cm odprta in da gremo kar v porodno sobo. Ob cca 5ih prispeva v modro porodno sobo (št.8), me priklopijo (CTG, infuzija, maska) in predihovanje se začne. Zaradi slabih popadkov prejmem še umetne , moj me je konstantno hladil (pihal z ledvičko), mi dajal piti vodo in nudil močno roko za stiskanje, babica Maruša (vse pohvale!!!) me spodbuja in hvali, "študentka"(?) ščipa za trebuh in tako meri popadke. Ob pomoči dodatne babice, ki se mi je uprla na trebuh in epiziotomiji, dvakrat pritisnem in glavica je zunaj. Babica Maruša me pokliče in pove, da jo lahko pogledam. Potem pritisnem še dvakrat in ob 10:39 je najina Valentina zunaj. Ker ni takoj zajokala se kar malo ustrašim, potem pa le spusti tako zelo zelo nežen zvok, tako nežen jokec, da se mi kar milo stori...kot mali mucek...babica Maruša ji nadene dodatno ime - Srečka! Naša Valentina je imela namreč popkovino zavito okoli vratu in dodatno še pravi vozel. V tistem trenutku temu nisem posvečala veliko pozornosti, potem pa je le prišlo za mano, da je res Srečka...in midva z njo! Na hitro jo očistijo in mi jo položijo na prsa - zazdela se mi je tako težka, da sem se čudila, kako sem jo tako zlahka nosila v trebuhu. Očka prereže popkovino in sledi temeljitejše čiščenje, tehtanje in merjenje, medtem ko mamico zašijejo nazaj. Cartali smo se še 3 ure in potem odšli na oddelek, kjer sva ostali dodatna dva dneva, ker je Valentina dobila tudi zlatenico. Zdaj sva končno doma in ustvarjava ritem dojenja, previjanja in spanja. Valentina je pravi angel in skoraj nič ne joka - patronažna pravi, da je to verjetno tudi zaradi zlatenice, ker naj bi le-ta nekoliko dodatno zmatrala otroke. Ko pa Valentina dobi energijo, naj bi pokazala svoj pravi jaz Slikice v našem albumu objavim ob naslednji priliki. Sicer pa čestitke vsem novim mamicam in vse najboljše vašim !
|