Masha_M
|
Ojla Srake! Najprej en FULL lep pozdrav iz sončne (ampak kar hladne Španije). Midva sva se v soboto zvečer pridrajsala iz ČUDOVITE Toskane, dala prat dve žehti, skoraj umrla na kavču, v nedeljo naseckala eno ogromno skledo sadne solate iz 12 vrts sadja, šla na piknik, zvečer pakirat in ob 5h zjutraj na pot proti Benetkam za ujet avione Benetke-Madrid-Valencia. Ponedeljek popoldan sva potem namenila ogledu Muzeja zgodovine znanosti, ki je res fenomenalen. 3 ure so minile kot bi mignil, vse je skoraj za poskusit, pogledat, se dotaknit, skratka kot ena OGROMNA hiša eksperimentov. Fantastična stvar za vse geekice in vsaj pikico naravoslovke po duši. Nama je bilo prav žal, da so naju ob 19h (vsaj ene 2 uri prekmalu napodili ven). Torek dopoldan sva preživela v akvariju (baje je največji v Evropi), ki je res krasno zrihtan. Veliko živalskih vrst, veliki akvariji, lepo - po aravnem zgledu - urejeni prikazi, da celo največjih živaloljubcev ne boli srček ob ogledu. Vse skupaj je v sklopu Ciudad de Artes i Ciencias (www.cec.es) - Mesto znanosti in umetnosti po naše. Potem je po naju prišel šofer in naju spokal v avto in 120km južneje od Valenciie, kjer ima regato. Oni so tako zdaj na morju, jaz pa sedim v hotelu in kucam, da pridem na tekoče, jutri grem pa po moje že malo naokrog po mestecu. Drugače sem pa prav fajn (če sloh katero zanima mukotrpno updejtanje o zdravstvenem stanju). Simfiza me je praktično nehala boleti, tako da držim pesti, da neha tudi tebe Petrca, ki imaš še kar nekaj do konca. Tale hormon relaxin se očitno lahko tudi neha sproščat v pretiranih količinah, če ima človek srečo. Sem pa vseeno striktna pri uporabi medeničnega pasu. Zihr je zihr. Imam pa ogromen trebuh. Po vaših fotkah s fotoshootinga sodeč je skoraj tam tam kot pri nekaterih v zadnjih mesecih, jaz imam pa še polne 3 do konca! Ampak bom raje tiho, da ne bom nehvaležna izpadla. Simfiza se je umirila, zgaga me ne peče, bruhala skoraj nisem, nimam nekih čustvenih nihanj, skratka vse bp. MaliMišek: Dej mi prosim povej kako točno je bilo s tem tvojim pridobivanjem teže? Jaz sem po 6 mesecih na +12 kg in se mi zdi to full preveč, ker nimam nekih silnih napadov lakote in jem čisto zmerno. V Toskani sva recimo cel teden jedla zajtrk, pozno kosilo (normalne količine!) in za večer samo frutabelo ali pest oreškov. Čez dan sva pa vsak dan vsaj ene 4-5 ur hodila naokrog. Sem bila prepričana, da bom težo vsaj obdržala, če že ne malo izgubila, prišla sem pa nazaj s +2 kg. Ker so mi zdaj začeli že kar ornk zatekati gležnji in ker sem v primerjavi s prej zelo žejna, me skrbi da nisem tudi jaz fasala te nosečniške nadležne sladkorne. Loona: Če se prav spomnim si ti spraševala okrog poti na Sejšele. (Aja, pa še enkrat dobrodošla!). Kot bereš se jaz precej potepam naokrog zdajle. Ravno sem zaključila 6. mesec in ti povem svoje izkušnje. V Toskano sva šla z avtom in sem lahko s sabo vzela svoj Donat (IMO rešitelj življenja in moje riti!), povšter za pod glavo in za med kolena in še kakšno nosečniško čudo. Vse je bilo super, tempo sva imela kot nama ja pasal, priznam pa, da me je zelo skrbelo da me bo ob več hoje začela hitro boleti simfiza. Zdaj sva v Španiji z avionom in se takoj pozna. Full me skrbi kaj bo z mojo prebavo, povštri so za silo okej, hotelski jogi je pa že malo ne-raven in me skrbi kaj bo to pomenilo za moj hrbet. Pa full me miri dejstvo, da imam milijonsko evropsko mesto samo 1h vožnje stran, če bi prišlo do kake panike. Zdaj mi je recimo pogosto začela otrdevati maternica (sploh na avionu) in me jasno to bolj skrbi kot bi me, če bi bila doma. Skratka, lahko se ti zgodi, da bo potovanje čudovito in brez težav, lahko pa se hitro kaj zakomplicira. Glede na to, da gre za kar dolgo pot moraš sama presoditi, če upaš tvegati to investicijo in kupiti avionske karte itd, ker se ti zna 1 teden prej zgoditi da ti ne bo za it, ali pa da boš na cilju želela samo pri miru ležati. Midva sva zdaj relativno blizu in sem si rekla, da v najslabšem primeru vržem stran 300 €, če ne bom mogla it in to bomo že preživeli. Pri kartah 600-700 € in po možnosti še plačilu prenočišča v naprej bi pa že zelo oklevala! Torej povzetek... meni bo očitno teh 16 dni potepanja čudovitih in zelo verjetno bo tebi tudi (ti seveda želim, da bo vse okej)! Je pa stvar nezanesljiva in sama presodi, koliko si nagnjena k tveganju. Petrca: Ti pošiljam en objemček! Poskusi ne dovoliti, da ti to pride preveč do živega. Kot so že punce rekle (pa imam še ene 4 strani za prebrati do konca, samo že vmes malo komentiram) sta tvoja starša odrasla človeka, oba krvava pod kožo in verjamem, da se bosta odločila kot je prav. V vsakem primeru, pa ne glede na izhod in ne glede na njuno ljubezen ali ne-ljubezen med njima to ne izbriše vseh lepih spominov na otroštvo in njune ljubezni do tebe! In to je tisto kar šteje!!! Vem pa, da se je ZELO težko ograditi od starševskih težav. Jaz sem rabila dooooolga leta, da so me očetova neodgovornost, zamude, laži, prevare, žaljivke itd. nehale spravljati v jok, da sem do njih indiferentna in pač ohranjam zgolj še formalne odnose z njim. amazonka: Tudi mene tole "industrijsko" rezanje presredkov tako jezi, da bi iz kože skočila. NIHČE me ne bo prepričal, da so ravno presredki slovenskih mamic iz pergamenta in se trgajo kot za stavo, drugod pa ne. Midva imava zato namen začeti počasi z masažo presredka, ki jo v skandinavskih državah baje v materinskih šolah učijo že po defaultu in naj bi tudi do 70% baje zmanjšala možnost pretrganja. Sicer pa, a ni logično da je v leže na hrbtu mnogo večji pritisk na presredek, ko teža celega otročka pritiska navpično navzdol zaradi gravitacije in tako razteguje še dodatno vse skupaj. Mislim... a je res treba biti doktor nevemčesa, da človeku to kapne? Tudi jaz predvsem zato razmišljam o Postojni. nax: Kaj pa je narobe z vozičkom?
|