IZVIRNO SPOROČILO: Gina

IZVIRNO SPOROČILO: barni

Zato ker sem bila prevec prizadeta. Ja mene je njena nosecnost mocno prizadela. Iz enega samega razloga; na otroku sta zacela delati takoj po smrti mojega (to pac vem, zal) in bilo mi je nepojmljivo, da onadva nista znala zalovati z mano. Bi se potem jaz morala veseliti z njima? Tudi ce bi se hotela, tega nisem zmogla ne fizicno ne psihicno.

Ja bilo mi je lazje, da jih nisem vec videla in scasoma ne bos verjela mi je to postalo normalno. Takrat me je tudi nehalo boleti, da nista mogla vsaj malo pocakati. Nekako se mi je zdelo, da je tudi njima hudo vsaj malo. Pa ocitno ni bilo tako. Jaz niti jesti nisem mogla.
Ja verjetno bos rekla, da imata pravico do svojega zivljenja in da je cisto njuna odlocitev, kdaj bosta delala na otroku. Ni panike. Moja je pac taka kot je bila.
Je bilo pa potem se nekaj cvetk v smislu zabav za RD - daj povej mi, je normalno da mi umre otrok, potem pa dobim vabilo na sorodnikov RD, kjer je pisalo, naj pridemo z veliko dobre volje, skrbi pa naj pustim doma? Tocno tako je pisalo. No saj pravim ocitno so tele vezi s sorodniki kul ko je vse ok. Tako da jaz na sorodniske ne dam prav cisto nic.

Uzaljenosti ze davno ni vec. Ves kako pravim jaz, dokler je zamera, uzaljenost, jeza, kakrsnokoli custvo, se lahko se kaj resi. Ko pa ni nobenega custva vec, ko ti je vseeno, potem nimas ves kaj resevati.

Oh, malo sem bila dolga, spet sem zasla s teme, Florecita oprosti. Sem samo odgovorila Riji, pa dvomim da me bo lahko razumela.

A veš barni, mnogo strašnih egocentrikov sem srečala v svojem lajfu, ampak po nezrelosti in egocentrizmu pa vsaj kar se zgoraj napisanega tiče prekašaš vse moje 40-letne izkušnje z ljudmi. Ogorčena sem, da kdo tak obstaja, pa da ga še sram ni, pa da poleg tega še pričakuje, da ga bo kdo razumel. Uf, ne razumem.
Boga naj zahvalijo tvoji sorodniki, da so se te losali, pa da nimajo več opravka s tabo. Vsaj jaz bi se.

IZVIRNO SPOROČILO: limonita
barni, moje sožalje zaradi smrti tvojega otroka, razumem, da ti je bilo in ti je še vedno zelo zelo hudo, ampak tvoje reakcije pač ne morem razumeti.

Mislim, kakšno soočenje bi pa ti rada imela? In ne verjamem, da sta začela delati na otroku ravno zaradi smrti tvojega. Kaj če sta to načrtovala že preden je tvoj otrok umrl? Verjetno si že kdaj slišala in tudi brala na RR, da nekateri pač rečejo, da bodo čez x mesecev začeli delati na otroku? Ali pa recimo takole - midva sva delala na otroku več kot eno leto in pol in če bi se vmes zgodilo komu od bližnjih kaj takega kot tebi, bi se ti zdelo res pošteno, da plane odloživa za pol leta ali več? Koliko časa bi pa zate sploh bilo dovolj? V začetku moje nosečnosti sem izvedela, da je meni ljuba oseba imela splav in ja, zelo zelo mi je bilo hudo in v kratkem bo ona izvedela za mojo nosečnost tako kot vsi ostali. Torej, se moram po tvoje soočit z njo?


florecita, kar se pa tiče tvoje situacije... oh joj prejoj, kakšne odnose imate nekateri, da si ne upate pogovarjati o čisto življenjskih stvareh. Jaz bi na tvojem mestu brata poklicala tisti trenutek, ko bi izvedela za nosečnost njegove bejbe in ga pošteno napizdila, mu povedala svoje in potem pač upala, da bomo šli skupaj naprej. In verjemi, da bi se mu tisti trenutek, ko bi ga poklicala in povedala da veš za njuno veselo pričakovanje odvalil kamen od srca, pa tudi če bi mu ob tem povedala par krepkih. Ma, tole je res prava limonada. Dlje kot odlašate s tem slabše bo za vse.

Tudi sama sem med tistimi, ki nobene nosečnosti nisem razglašala takoj in vsem, sploh domačim ne, pa se čisto fajn razumem z njimi. Zakaj? Pojma nimam; tako mi pač ustreza. Pika.

IZVIRNO SPOROČILO: roberta


Pač nista se znašla... nista vedela, kako ti povedati... da te ne bi preveč prizadelo, da ti ne bi zbujala težke občutke in spomine. in potem je bilo že prepozno. In preočitno. In preneumno, da bi potem pri 7 mesecih prišla in rekla: no, saj verjetno si že od drugih slišala...
nikoli nisem nobenemu pokazala niti najmanjše žalosti zaradi SS, ker se s tem ne obremenjujem več. In vsakemu ki me je kaj vprašal, sem mu normalno odgovorila. Še celo sama sem se čudila sebi, ko sem brala tukaj na forumu, kako punce žalujejo,... če je pa z mano kaj narobe ker pač jaz ne žalujem. Seveda mi je bilo žal, vendar na to nimamo nobenega vpliva in vem, da nama bo kmalu spet uspelo. Je že moralo bit tako z nekim razlogom.

Glede njene nosečnosti: Jaz sem že posumla na to da je noseča še preden je sploh kdo drug izvedel, ker se je vedno v moji bližini božala po trebuščku in smehljala ( takrat je mogla šele zanosit) vedela sem da je noseča... in imela sem prav.
Kot da me je na nek način izzivala, ne vem. Je pa tudi res to, da z njo nimava nekih stikov že od nekdaj.
In ni to, da onadva nista hotela govorit o tej njihovi sreči, drugače ne bi cela okolica, vse babe, vsi sosedi vedeli,.. vsi razen mene.

Kot da je imeti SS konec sveta... kot da sem sedaj zaradi SS nevredna te njihove novice?


Ja, strašno hudo je, da sta izgubila svojega otroka, ampak ne vem, razumem tudi njiju, da nista vedela, kako in kaj. Da nista našla pravih besed, pravega trenutka, pravega občutka... Jaz se velikokrat vprašam, kaj bi si jaz želela ob takem trenutku, kaj bi si kdo drug. In dejstvo je, da ne veš ali boš zadel "pravo struno" - če eni hočejo samo mir in nobenih pogovorov, potem drugi želijo na veliko govoriti o svoji bolečini, NIKOLI NISEM GOVORILA o tej svoji ''bolečini'' kot nekatere pravite! Tako da ni res, da sem se želela nekomu smiliti! NASPROTNO! Želela se in še želim, DA ME NA TO NE SPOMINJAJO in če sem jaz opustila to misel, zakaj jo ne tudi oni?! .


Predlagam, da greš enkrat lepo do njiju, jima poveš, da si zelo vesela, da bosta dobila otroka in da se že sama zelo veseliš, da boš postala teta. Da te pa je malo prizadelo, da nista našla besed, da bi ti sama to povedala, ampak da pa naj bo zdaj to pozabljeno, da boste lahko skupaj se veselili prihoda novega otročička.

Ponudi roko, če je sama ne znata ponuditi... gotovo jo bosta z veseljem sprejela. Včasih ni potrebno več kot le prijazen in razumevajoč pogled in beseda.

IZVIRNO SPOROČILO: florecita


Aja, pa naj še povem, da nimamo slabih odnosov med sabo,

IZVIRNO SPOROČILO: florecita

Po nekaj času sem prebrala vse vaše odgovore, in opažam, da ste glede mnenja več ali manj enotni, no pa naj še nekaj vseeno dodam.

IZVIRNO SPOROČILO: roberta


Pač nista se znašla... nista vedela, kako ti povedati... da te ne bi preveč prizadelo, da ti ne bi zbujala težke občutke in spomine. in potem je bilo že prepozno. In preočitno. In preneumno, da bi potem pri 7 mesecih prišla in rekla: no, saj verjetno si že od drugih slišala...
nikoli nisem nobenemu pokazala niti najmanjše žalosti zaradi SS, ker se s tem nisem preveč obremenjeva niti se ne obremenjujem več. In vsakemu ki me je kaj vprašal, sem mu normalno odgovorila, kot nekaj pač normalnega. Še celo sama sem se čudila sebi, ko sem brala tukaj na forumu, kako punce žalujejo,... če je pa z mano kaj narobe ker pač jaz ne žalujem. Seveda mi je bilo žal, vendar na to nimamo nobenega vpliva in vem, da nama bo kmalu spet uspelo. Je že moralo bit tako z nekim razlogom.

Glede njene nosečnosti: Jaz sem že posumla na to da je noseča še preden je sploh kdo drug izvedel, ker se je vedno v moji bližini božala po trebuščku in smehljala ( takrat je mogla šele zanosit) vedela sem da je noseča... in imela sem prav.
Kot da me je na nek način izzivala, ne vem. Je pa tudi res to, da z njo nimava nekih stikov že od nekdaj.
In ni to, da onadva nista hotela govorit o tej njihovi sreči, drugače ne bi cela okolica, vse babe, vsi sosedi vedeli,.. vsi razen mene.

Kot da je imeti SS konec sveta... kot da sem sedaj zaradi SS nevredna te njihove novice?
Ja, strašno hudo je, da sta izgubila svojega otroka, ampak ne vem, razumem tudi njiju, da nista vedela, kako in kaj. Da nista našla pravih besed, pravega trenutka, pravega občutka... Jaz se velikokrat vprašam, kaj bi si jaz želela ob takem trenutku, kaj bi si kdo drug. In dejstvo je, da ne veš ali boš zadel "pravo struno" - če eni hočejo samo mir in nobenih pogovorov, potem drugi želijo na veliko govoriti o svoji bolečini, NIKOLI NISEM GOVORILA o tej svoji ''bolečini'' kot nekatere pravite! Tako da ni res, da sem se želela nekomu smiliti! NASPROTNO! Želela se in še želim, DA ME NA TO NE SPOMINJAJO in če sem jaz opustila to misel, zakaj jo ne tudi oni?! .


Predlagam, da greš enkrat lepo do njiju, jima poveš, da si zelo vesela, da bosta dobila otroka in da se že sama zelo veseliš, da boš postala teta. Da te pa je malo prizadelo, da nista našla besed, da bi ti sama to povedala, ampak da pa naj bo zdaj to pozabljeno, da boste lahko skupaj se veselili prihoda novega otročička.

Ponudi roko, če je sama ne znata ponuditi... gotovo jo bosta z veseljem sprejela. Včasih ni potrebno več kot le prijazen in razumevajoč pogled in beseda.

Šla bom do njiju ko se rodi otrok. Poslala čestitko,..normalno kot se spodobi, njo bom pustila pri miru, njemu kot bratu bom pa dala jasno in glasno vedet, da sta me s tem zelo prizadela.

To se mi zdi enako kot invalid, KI NOČE, da bi se komu smilil! Evoo tako.

tako je moje razmišljanje in ne kot nekatere pravite, da mi paše bit užaljena in ne vem kaj še.

Me prav zanima kaj mi bo odogovoril ko ga povprašam, če nisem bila toliko vredna da izvem za njuno srečo ped sosedovo micko

Aja, pa naj še povem, da nimamo slabih odnosov med sabo, le njegova punca se drži malo na stran,..to se pa itak do vse žlahte,.. le sosedove micke so zakon!

IZVIRNO SPOROČILO: rija


dobrih pa očitno tudi ne

IZVIRNO SPOROČILO: florecita


[Ona dva sta meni npr. PRVA čestitala za mojo nosečnost, ko sem jo oznanila...

IZVIRNO SPOROČILO: rija

IZVIRNO SPOROČILO: florecita


[Ona dva sta meni npr. PRVA čestitala za mojo nosečnost, ko sem jo oznanila...

ja oprosti....ti nimaš dobrega odnosa....


eh, ne mari.....jaz sem čudna...

IZVIRNO SPOROČILO: florecita

Baguska in Rija... mislita si svoje, vendar nimata prav.

IZVIRNO SPOROČILO: florecita



Me prav zanima kaj mi bo odogovoril ko ga povprašam, če nisem bila toliko vredna da izvem za njuno srečo ped sosedovo micko

IZVIRNO SPOROČILO: florecita


NIKOLI NISEM GOVORILA o tej svoji ''bolečini'' kot nekatere pravite! Tako da ni res, da sem se želela nekomu smiliti! NASPROTNO! Želela se in še želim, DA ME NA TO NE SPOMINJAJO in če sem jaz opustila to misel, zakaj jo ne tudi oni?! .

Šla bom do njiju ko se rodi otrok. Poslala čestitko,..normalno kot se spodobi, njo bom pustila pri miru, njemu kot bratu bom pa dala jasno in glasno vedet, da sta me s tem zelo prizadela.

To se mi zdi enako kot invalid, KI NOČE, da bi se komu smilil! Evoo tako.

tako je moje razmišljanje in ne kot nekatere pravite, da mi paše bit užaljena in ne vem kaj še.

Me prav zanima kaj mi bo odogovoril ko ga povprašam, če nisem bila toliko vredna da izvem za njuno srečo ped sosedovo micko

Aja, pa naj še povem, da nimamo slabih odnosov med sabo, le njegova punca se drži malo na stran,..to se pa itak do vse žlahte,.. le sosedove micke so zakon!

IZVIRNO SPOROČILO: barni

Zato ker sem bila prevec prizadeta. Ja mene je njena nosecnost mocno prizadela. Iz enega samega razloga; na otroku sta zacela delati takoj po smrti mojega (to pac vem, zal) in bilo mi je nepojmljivo, da onadva nista znala zalovati z mano. Bi se potem jaz morala veseliti z njima? Tudi ce bi se hotela, tega nisem zmogla ne fizicno ne psihicno.

IZVIRNO SPOROČILO: Majuska

IZVIRNO SPOROČILO: barni

Zato ker sem bila prevec prizadeta. Ja mene je njena nosecnost mocno prizadela. Iz enega samega razloga; na otroku sta zacela delati takoj po smrti mojega (to pac vem, zal) in bilo mi je nepojmljivo, da onadva nista znala zalovati z mano. Bi se potem jaz morala veseliti z njima? Tudi ce bi se hotela, tega nisem zmogla ne fizicno ne psihicno.

Po mojem sta že prej delala na otroku, mislim da ni ravno veliko parov, ki bi jim takoj "ratalo" ... le splet okoliščin je bil tak, da je zaporedoma prišlo do izgube pri tebi in do pričakovanja pri njima.

Nisem prebrala čisto vseh odgovorov, ampak vseeno bi dodala nekaj besed - ljudje se premalo zavedamo, da smo sami odgovorni za svoja občutja. Če mi nekdo reče, da sem npr. debela baba, se sama ODLOČIM, ali bom užaljena, ali pa se bom nasmejala in odgovorila kaj navihanega. To je samo eden od primerov, v vsaki situaciji lahko reagiramo na različne načine.

Ne predstavljam si, kako hudo ti je moralo biti, ampak verjetno se je tvoje žalovanje razlikovalo od drugih. Bila si v posebni povezavi z otrokom, medtem ko so drugi bolj distancirani in zato verjetno tudi žalovanje ni tako globoko ... zato jim ne gre zameriti, če niso znali dojeti tvoje bolečine. In če bi se njima zgodilo podobno (bognedaj), bi ti znala žalovati z njima?

Ne kuhaj preveč zamer, ker nikoli ne veš, kdaj se bo situacija obrnila in boste potrebovali drug dregega. Pa ne mislim tudi samo v tvojem primeru, ampak na splošno. Zamere nas prikrajšajo za lepe trenutke, ne izplačajo se. Mar ni to vredno vsaj premisleka?