Ana Luna
|
Čao, bejbe!
Po dolgem času. Nimam časa sploh za pisanje.
Jaša menjal vrtec, spet smo imeli uvajanje. (Prej je bil v starostni skupini od 2 do 3 let, pa je blo zanj prenaporno, zato šli v jasli. Tudi v tej skupini je še vedno najmlajši. Decembrčki pač. To nas bo spremljalo še v šoli.) Zdaj se mi zdi bolj zadovoljen, čeprav je bil moj prvi vtis pri drugem vrtcu in vzgojiteljici grozen. Ko sem prišla prvič tja, sem rekla, da jaz svojega otroka tisti 'babi' ne pustim. In sem klicala direktorico vrtcev in ji zaupala svoje dvome in potem je naslednji dan prišla tudi ona tja in smo se skupaj pogovorili. Zdaj je o.k. Ne vem, koliko se res 'ukvarjajo' z otroki poleg osnovnih potreb, kimjih je treba zadovoljiti (hrana, previjanje, spanje), ampak zanimivo mi je pa to, da zdaj, ko ga zjutraj oddam, sploh ne joka in suvereno zakoraka v igralnico, medtem ko je v prejšnjem vrtcu ob mojem odhodu ful jokal. Tudi ko ga pridem iskat, sicer pokaže vesel izraz in zadovoljstvo, ni pa tako vzhičen in ne skače po meni, kot je to delasl v prejšnjem vrtcu ... Ne vem, upam, da mu je tisti čas, ko ga preživi tam, dobro.
Vem, da vrtec ne bo namesto mene prevzel kar vseh nalog, sem si pa pri sebi samo razjasnila pojme, da je fajn, da imam Jašo vsaj kam dat, pa da je to na nek način začetek socializacije zanj, pa da ne more bit ves čas nekdo samo z njim, pa da se mora za dalj časa tudi sam zamotit ... Samo perspektivo gledanja sem spremenila.
Tudi jaz se strinjam z martko v prejšnjem postu. Via media optima. Je pa umetnost pluti skozi vse čeri in iskati ter najti vedno to zlato sredino. Všeč mi je pristop k otroku po načelih Jesperja Juula.
Za nekatere stvari pa je v tem starostnem obdobju še prezgodaj razlagati na dolgo in široko o posledicah, kaj se lahko zgodi, ker otrok enostavno še no toliko zrel, da bi to razumel. Tako kot se spreminja in raste otrok, se spreminja (in tudi raste) tudi naš odnos do njega in pristop k vzgoji.
Hoja - prejšnji teden je naredil par samostojnih korakov, ampak po štirih je še vedno najbolj ziher. Je pa včeraj prehodil že celo halo Obija, vodeč se za roko. Lažje mi je bit sklonjena in ga vodit za roke, kot ga nosit, ker je res kompakten. Križ pa itak v obeh primerih boli. Pomaga joga.
Zobki - 8, čistimo jih z blazinicami za obraz, zmočenimi pod curkom vode
Spanje - o.k., čeprav se že daljše obdobje velikokrat zbuja, pšotem ko že zaspi, ga je treba malo potolažit, mu pomagat zamenjat lego, dat dudo ali ninico ... Ampak to je verjetno normalno.
Kile - še kakšna manj kot pred nosečnostjo, kar mi je o.k., tudi mišična masa v redu, hoja z vozičkom me je lani očitno okrepila. Načeloma sem kar v dobri formi, le zadnji teden me prehlad malo zaj..., pa fasala sem hemeroid, ker sem se toliko napenjala ob smrkanju. Med nosečnostjo in po porodu pa nič (kar je sicer veliko bolj pogosto), zdaj pa ... na. Ma, tudi to bomo zrihtali, če ne bo hujšega.
Otika - hvala tvojemu za info glege fotoaparata. Sem kupila Eos 500D in zelo zadovoljna.
Pozdrav vsem, pridem še kaj gor.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
. 
) zakaj ne bi tud kot varuhinja, pa še večjo odgovornost je kot pa če si za šankom
. Tko je to. Jaz tud merkam enega soseda po 4 ure na dan in mi sploh ni panike in delam to bolj kot uslugo, sam mi je kr grozn k pomislim, da zaslužim 2 eura/h, kar pa na koncu meseca znese cca 200eur. In za eno mamico k zasluži minimalno plačo je to skor pol plače! 
prihajaaaa 
, pa ne smemo bit na njemu, me hit opeče! 
