Nika v službi
|
Če se komu ne da brati, pač preskočite. Tule je moje obljubljeno poročilo iz Jordanije, slike pa si lahko ogledate na FB. Čarter iz Ljubljane nas je dostavil v Aqabo, na skrajni jug Jordanije, v zgodnjem popoldnevu četrtka, 04. marca. Pričakalo nas je prelepo sončno vreme, topel veter je mršil lase, ko smo se vkrcali na 2 avtobusa, ki sta nas popeljala do Mövenpick Resorta v Tala Bayu (http://www.moevenpick-hotels.com/en/pub/your_hotels/worldmap/tala_bay_aqaba/overview.cfm). 80 ljudi je povsem okupiralo hotelski barček, kjer so nas prijazni in nasmejani Jordanci pričakali z dobrodošlico. Midva s Tomažem sva dobila krasno pritlično sobano s teraso in pogledom na enega od hotelskih bazenov ter hotelsko plažo. Počakali smo na dostavo kovčkov, potem pa se takoj razkropili po hotelskem kompleksu, namočili roke v toplo Rdeče morje Aqabskega zaliva in lovili utrinke v fotoaparate, kamere, telefone… Pogled je segal na drugo stran zaliva vse do Egipta in Izraela. Večerja je bila gala, v največji restavraciji hotela, ki velja za najlepšega v celi Jordaniji in ki ga je novembra lani odprl sam Kralj Abdulah II. Večer se je prevesil v toplo noč, za nekatere spokojno in umirjeno, za druge spet nekoliko bolj burno. Midva sva si naredila prelep večer v dvoje na hotelski terasi ob nežnih zvokih kitare in klaviatur (duet je pel in igral v živo!), ob kozarčku coctaila (Vanja – Sex on the beach) in kapučina (Tomaž) ter grizljanju oreščkov. Trenutki, ko se čas ustavi. Nepozabno. Prebudili smo se v sončno in toplo jutro ter se po obilnem zajtrku vkrcali na ladjici, ki sta nas popeljali ven na odprto morje. Večja, »gusarska« , ladja je bila najino domovanje ta dan, manjši del skupine pa se je odločil za plovbo na manjši ladji s panoramskim dnom. Koralno dno se ni ravno dobro videlo, ampak s tem se ni prav nihče obremenjeval. Udarna glasba, klepet, dobra družba in mirno morje. Okoli poldneva smo se zasidrali, ladji povezali z mostom in skočili v vodo. Kuharji so že pripravljali kosilo, mi pa smo čofotali po toplem morju, iskali korale (na ladji smo imeli na voljo plavutke in maske), mahali mimovesljajočim lokalcem na čolnih ter lovili utrinke za večni spomin. Kosilo je bilo slastno – osvežujoč izbor solat, rib, žar, šank v spodnjih prostorih naše barkače je komaj sledil potrebam. Dame smo okupirale 6 kabin v podpalubju za preoblačenje, moški del se je tuširal kar na palubi. Ob zvokih umirjene glasbe smo se po kosilu vrnili v marino ter z avtobusi nadaljevali pot proti puščavi Wadi Rum. Ni odveč poudariti, da smo kovčke oddali že zjutraj v hotelu, s seboj na ladjici pa smo imeli zgolj nekaj malega osebnih stvari za našo pustolovščino v puščavskem svetu. Zadnje tuširanje v civilizaciji je bilo tako na ladji okoli 16. ure drugega dne, petek, 5. marca. Pokrajina na poti do Wadi Ruma nam je ponujala osupljive poglede in obetala nepozabno noč pod zvezdami. V Visitors' Centru, ki je uradni prehod v puščavo Wadi Rum, smo našima šoferjema avtobusov (in našim kovčkom) pomahali v slovo, presedli v jeepe in se podali na pot med sipine. Nepozabna vožnja po prostranstvu puščave, ogled ene največjih sipin ter naravnega mostu iz skal sta bila dva naša postanka na poti. Na poti smo spremljali nepozabni sončni zahod in se v naš Discovery Camp pripeljali v trdi temi. Uvoz do šotorov je osvetljevala zgolj svetloba sveč, pričakala nas je nežna glasba, otročki ob kamelah in dobrodošlica beduinov – metin čaj in vroča krpica za dezinfekcijo rok. Nato pa prizor, ki ga redko doživiš. Preprosti puščavski svet in vrhunska postrežba v istem kadru, naravno in luksuzno, kakšen kontrast! Kuharski šefi z visokimi belimi kapami in prešernimi nasmehi so prestavljali posode, kuhali, pekli, mesili testo, vrvež ljudi se je prepletal z ritmi arabske glasbe in bliski fotoaparatov. Zvezdnato nebo in umetna svetloba pisanih luči, ki so osvetljevale osrednji prostor dogajanja. Posedli smo okoli tabornega ognja v stilu Lawrenca Arabskega in ugriznili v slastne dobrote, ki so nastajale pred našimi očmi. Vrhunska postrežba gostov, ki so v zaprašenih trenirkah in z razmršenimi lasmi posedali po tleh. Zares zabavna podoba! Noč je bila dolga – najprej slavnostna večerja, potem program: pozdravni nagovor, logistika razporeda po šotorih, nato pa trebušna plesalka, astronomski kotiček z glavnim astronomom z Jordanske astronomske univerze in disco night do jutranjih ur. Razlaga in ogled nočnega neba skozi najsodobnejši teleskop je bila po mojem mnenju in mnenju mnogih zadetek v polno. Z laserjem nam je pokazal Mali in Veliki Voz, zvezdo Severnico in še cel kup pomembnih in manj pomembnih zvezd, nato pa smo si »od blizu«, skozi teleskop ogledali Mars in Saturn. Fascinantno! 3.000 zvezd nam je mežikalo z neba, okrog pa črnina puščave. Enkratno, neopisljivo. Jutranja budnica tretjega dne (sobota, 06. marec) ob bobnih je za vse nas prišla (pre)zgodaj. Čeprav je bila volja ogledati si sončni vzhod v puščavi precej močna, pa vendarle je utrujeno telo zmagalo. Ob 5:00 uri zjutraj, po le nekaj uricah spanja, s Tomažem preprosto nisva zmogla vstati iz tople postelje našega šotora št. 19, peščica tistih, ki so to zmogli, pa je strnila vtise ob skupnem zajtrku. Umivanje je bilo zabavno – lesena mizica pred vsakim šotorom, ogledalce, vrček s toplo vodo, lavor in mošnjiček z osnovnimi potrebščinami – milo, body lotion, krpica. Videlo se je, da nas beg iz civilizacije navdušuje, tudi umivanje zob je tako postalo vsesplošna atrakcija, vredna zabeležke na trdi disk. Kemični WC-ji so bili polno zasedeni, vrvež okoli osrednjega prostora je vabil na zajtrk. Garderoba je bila še od prejšnjega popoldneva, izgled (in vonj) temu primeren, ampak glej, ga zlomka, prav nihče se ni niti najmanj sekiral. Po okusnem zajtrku so pridrveli naši vozniki z jeepi, nas naložili in po pravi dirki skozi puščavo smo se vrnili v civilizacijo. Da ne bo pomote, do tuša smo prišli šele v zgodnjem večeru, še prej smo obiskali Petro, eno od sedmih svetovnih čudes, ki zaseda tudi častno mesto na Unescovem seznamu naravne dediščine. Vonju potu, prahu in puščave smo dodali še konjski vonj, saj so nas do vhoda v sotesko, imenovano Siq, ponesli ljubki in krotki konjiči. Spet doživetje, ki mu ni para. Sledil je 6 kilometrski sprehod skozi zakladnico zgodovine, ogled grobnic, ostankov nabatejskega življenja in prijetno kosilo v objemu mogočnih skal. Ob povratku nazaj skozi sotesko smo nakupili še nekaj spominkov, potem pa so nas na vrhu spet pričakali naši avtobusi in nas popeljali v hotel Marriot Petra. (http://www.marriott.com/hotels/travel/mpqmc-petra-marriott-hotel/). Voda, tuš, civilizacija – kako se je to prileglo, ni za povedat! Minilo je namreč več kot 24 ur od zadnjega stika s kopalnico, kot je poznamo mi. Večerja v hotelu je bila zelo evropska, med drugim so se na jedilniku znašli tudi krompirjev pire, govedina v omaki ter mlada šalotka. Slastno. Vsi smo bili kot iz škatlice – čisti, umiti, dišeči, v svežih oblačilih, dame z brezhibnim make-upom. Ni bilo primerka, ki ne bi v teh dneh še posebej začel ceniti tekoče vodo in higienski minimum, ki se nam zdi sicer samoumeven. Naš četrti popotniški dan (nedelja, 7. marca) smo po zajtrku v hotelu začeli z ogledom ostankov nekdanjega križarskega gradu Kerak, ki je eden največjih na Bližnjem Vzhodu. Impozantno. Kosilo v grajski kleti, kjer smo se res počutili kot gostje na pravi grajski pojedini. Hlad kletnih prostorov se je še posebej prilegel, no, pa tudi sladice niso bile slabe. Po kosilu smo pot nadaljevali preko hribčkov in dolinic v depresijo Mrtvega morja, 400 m pod morsko gladino, kar je najnižja točka sveta. Ko zmanjka besed…. Vmes še adrenalinska prigoda z beduinsko policijsko kontrolo, ki nam je dvignila pritisk nad kritično mejo, na koncu pa smo izvedeli, da je bilo vse del natančno izdelanega scenarija naše lokalne potovalne agencije Discovery. Scenografija, vredna Hollywooda. Podrobnosti pa osebno, bi bilo predolgo za pisat. V zgodnjem popoldnevu smo dosegli obalo Mrtvega morja in naš prelep Mövenpick Resort. (http://www.moevenpick-hotels.com/en/pub/your_hotels/worldmap/dead_sea/overview.cfm Do večerje smo imeli še dobri 2 uri, zato smo se vsi takoj zapodili proti morju. Jasno, lebdenje je pač treba takoj poskusit. Mrtvo morje je 10x bolj slano kot običajno morje, zato je plavanje v njem praktično nemogoče (utopitev tudi, čeprav je dečkov z Life Guard napisom povsod dovolj ). Tudi stik z ustnicami ali Bog ne daj, očmi, je hudo neprijetna zadeva. Je pa zato lebdenje v njem skrajno posebno doživetje. Občutek, ki ga je težko opisati. Kot račke smo se zibali na gladini, posneli na stotine fotk v vseh mogočih in nemogočih pozah. Zdravilno blato, po katerem Mrtvo morje slovi, je tudi večina preverila, o rezultatih bomo še poročali. Sončni zahod in pogled proti Izraelu je bil hudo romantičen, sploh če si ga užil – kot večina od nas – v toplem (28°C) Beach Pool-u ob hladni pijački. Slavnostna večerja nas je čakala v glavni stavbi hotela, po večerji pa privatna zabava v Beach Baru, ki so ga rezervirali samo za nas. Okupirali smo plažni del hotelskega kompleksa, imeli DJ-a, ki je rolal glasbo z vsega sveta, vključno s polko in ex-yugo hiti. Ob vodni pipi (šiši), potokih alkohola in finger food-u smo preživeli noč in se v zgodnjih jutranjih urah odzibali do naših bungalovov. Po Tomaževih besedah se je najin stropni ventilator vrtel, ampak prisežem, da je tam bolj kot ne za okras in da zares ni bil vključen. Jasno, kakih 10 Gin Tonicov ima pač svojevrsten vpliv na gravitacijo. Jaz, trezna, ob dveh pomarančnih sokovih in nekaj dimih vodne pipe, lahko zatrdim, da ventilator ni delal. Je bila pa klima – zaradi vročine in alko hlapov – hudo dobrodošel pripomoček. Ponedeljkovo jutro 8. marca smo začeli s poznim zajtrkom, saj so bile glave po divji noči precej težke. Čakalo nas je še prijetno dopoldne na plaži, popoldan pa smo se odpravili proti gori Nebo, kjer je Mojzes pogledal proti Sveti Deželi (Palestini) in kjer naj bi tudi umrl. Povzpeli smo se na 900 m nadmorske višine, kar pomeni, da smo iz depresije Mrtvega morja naredili 1300 m višinske razlike. Nekaj se je poznalo v ušesih, nekaj pa zvečer pri odpiranju tubic – nama je skoraj vsa vsebina dezodoranta ušla iz tube. Z gore Nebo, kjer se nahajajo ostanki cerkve in mozaikov, se nam je razprostiral krasen pogled na Palestino. Težko je verjeti, da smo na 900 m višine komaj dihali od vročine in to v začetku marca! Kako tole vse skupaj izgleda šele sredi pravega poletja! Z avtobusi smo potem nadaljevali pot do mesteca Madaba, ki ga imenujejo tudi mesto mozaikov. Ogled ortodoksne cerkvice, v kateri je ohranjen zemljevid Svete dežele iz 6. stoletja in pozno kosilo v odlični restavraciji, kjer smo uživali v lokalni hrani. Po kosilu nadaljevanje vožnje v prestolnico Aman, ogled mesta in njegovih znamenitosti. Z busi smo se popeljali tudi na vrh mesta, na Citadelo, od koder je bil krasen pogled na to 2,5 milijonsko mesto, kjer imajo več kot tisoč mošej. Na vrhu smo dočakali tudi sončni zahod ter prisluhnili odmevu molitev, ki se je razlegal po amanskih gričih. Večerji izven hotela Kempinski Aman (http://www.kempinski.com/en/amman/Pages/Welcome.aspx) sva se s Tomažem odpovedala in se namesto tega sprehodila po bližnji okolici, da bi še bolj začutila utrip tega arabskega glavnega mesta. Pravo odkritje je bil Burger King, ki sva ga našla v ulici takoj za našim hotelom in jasno, arabski inačico Whopperja je bilo pač treba poskusiti. Še večerni kapučino in piškotki v lobby baru hotela in odhod v posteljo še pred polnočjo. Kakšen luksuz! Zadnji dan našega popotovanja smo po zajtrku preživeli v starodavnem mestu Jerash (Gerasa) – mestu tisočerih stebrov. Najprej smo si ogledali hipodrom, kjer so se odvijale dirke in zatem še ostale znamenitosti Vzhodnega rimskega cesarstva. Kosilo v lokalni libanonski restavraciji in transfer skozi najprestižnejši del Amana do letališča. Letališče je povsem v »ruševinah«, saj so sredi temeljite prenove, ki bo kapacitete podvojila. Investicija znaša milijardo evrov! Adria je naš čarter napovedala za 18:40, vendar smo potem – po sprehodu skozi duty-free trgovine – odleteli točno ob 19. uri. Zaradi močnih nasprotnih vetrov je let trajal več kot pol ure dlje kot običajno, pa tudi pristanek v Ljubljani zaradi močnega vetra ni bil povsem garantiran. Šele na sredi poti smo dobili dokončno potrditev, da bomo vendarle pristali v Ljubljani in ne v Zagrebu, ki je bil alternativna možnost. Po močni turbulenci in manjših variacijah pri izbiri smeri pristanka smo ob 21:55 vendarle srečno pristali na domačih tleh.
_____________________________
..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi..... F. Lainšček
|