Nika v službi
|
Ojla, bejbike. Mi smo nazaj s Pohorja. Uf, se je prileglo. Kot vedno je bila Nika najbolj navdušena nad gondolami in dejstvom, da je spet prišla v njej ljubi hotel Bellevue. Naredili smo tudi nekaj krajših (do 5 km) izletov po Pohorju, se kopali v Habakuku in kot omenjeno - vozili z gondolami gor in dol, 2x na dan. Na Nikino veliko žalost nismo nikoli obviseli , ampak je vožnja potekala nemoteno.
Jutri nas čaka prevzem katrce Planica (katrca, pobarvana v barve sladoleda Planica), imeli jo bomo 3 dni, tako da se spet obeta nekaj zanimivih izletov.
Pety, naša Nika gre tudi na igrišče, če so tam njeni prijateljčki, je pa pri nas tako, da je vedno zraven kateri od staršev. Saj se praktično ne vmešavamo, le fizično smo tam prisotni. Jaz jo občasno pustim tudi samo na igrišču za kratek čas, saj jo vidim skozi okno, ampak da bi bila čisto sama zunaj pa nekako še ne prakticiramo. Nenazadnje pa tudi Nika tega noče. Ima raje, da je kdo od očkov ali mamic zraven. Pri nas ni take prakse, da bi bili otroci sami, vedno je kdo od staršev zraven in nekako bedi še nad ostalo četico. Nikina družba so predvsem Luka (1 leto starejši), Nalu in Patrik (vrstnika), Miha (1 leto starejši), Naja (1 leto mlajša), občasno pa še nekateri drugi, ki so bodisi leto starejši ali istih let. Tudi ostali starši otrok ne puščajo samih na igrišče, to velja tako za naše igrišče, kot za igrišče v blokovskem naselju. Vedno je prisoten vsaj eden od staršev.
Nika je glede dogovorov tudi zelo odgovorna in maksimalno uboga, ampak glede na to, da je pri nas zraven cesta in da je eden od izhodov z igrišča povsem nepregleden, mi je nekako ljubše, če je vsaj malce pod nadzorom. Otrok je lahko še tako odgovoren, ampak preprosto določenih situacij še ne zna pravilno preceniti oz. predvidevati. To sem na lastne oči opazila tudi pri Luku, ki bo drugošolec in je prav tako zelo odgovoren dečko. Ampak je po drugi strani še vedno otrok, ki lahko v trenutku vihravo odreagira. On je - ko je videl Niko - preprosto planil iz njihovega dvorišča s kolesom direktno čez cesto. Ni veliko manjkalo, da bi končal pod kolesi avtomobila. Od takrat ima prepoved samostojnega izhoda od doma do igrišča (pa je res le nekaj korakov), ga mora vedno nekdo spremljati, bodisi njegovi ali pa kdo od nas. Tudi ko pride k Niki, ga potem mi spremimo domov, čeprav je praktično za vogalom.
Težko bi se pravzaprav odločila, kaj je najbolj prav. Po eni strani je prav, da spodbujamo njihovo samostojnost, po drugi strani pa so vendarle še ne 6-letniki, ki po moje potrebujejo še nekaj usmerjanja odraslih. Ne vem, kako je pri vas, ampak na našem koncu (oz. v LJ nasplošno) je vse sorte tičev, narkomanske igle najdeš v marsikaterem grmovju, tudi v tem našem, ki je zraven igrišča. Saj Nika ve, da se ne sme dotikat igel ali kakšnih odvrženih stvari, ampak vseeno sem nekako bolj mirna, če je nekdo od odraslih v bližini.
Zavedam se, da je te male bučke potrebno pripraviti na svet, ki je pač tak, kakršen je, ampak nekako deep down se mi zdi, da še ni potrebe s hitenjem. Ko bo nenazadnje tudi Nika izrazila željo, da bi bila sama, ji bom to omogočila, sedaj, ko te želje še ni, pa je ne želim posebej spodbujati.
Meni je ok že to, da gre sama na obisk k prijateljčkom (Luka, Nalu) oz. da oni pridejo k njej, že to je nekaj, česar jaz pri 5 letih niti slučajno nisem prakticirala. Jap, svet je zdaj nedvomno drugačen, držim se načela, da vanj stopam preudarno.
_____________________________
..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.....
F. Lainšček
|
Natisni
So bli ful smešni, čeprav mi je puška pač neka nepriljubljena igrača...ampak imajo jih vsi in bi mi bilo res težko, da mu ne bi dovolila,...
