christiana21
|
Ku ku!
Evo mene. Da ne bom še pisala enkrat kako smo, vam bom nalepila kar sporočilo, ki sem ga napisala pri naših (Z)majčkih;
Mi smo po starem, čez dan ne spimo skoraj nič. Mala zaspi po 18i, ko je hranjenje, potem se okoli 21ih naje, če spi, potem jo pustim spat do kakšnih 22ih, pred hranjenjem jo še sklistiram, nato traja 1. uro, da zaspi, zbuja se pa ob 1.30 zjutraj in takrat je konec spanja za vse. Sledi jokanje, kraspanje, brcanje,....da je že čisto potna in takšno živčno vojno imamo spet do okoli 18ih zvečer, ko zaspi po hranjenju.
Ne pomaga več niti crkljanje na rokah. Tudi, ko se zjutraj, oz. sredi noči zbudi, če jo poskušam dati k sebi v posteljo, ne pomaga, ona hoče jokat in konec. Moti jo vse, če je luč, potem joka, če je tema, spet joka, če more jest, joka, če jo dam v igralni center joka, če ji dam dudo v usta je tiho, čez nekaj sekund si jo potegne ven, jo drži v rokah in joka, potem si jo da nazaj v usta, je spet ok, pa spet da ven, in spet jok,... Bognedaj, da ji nekdo ne drži rok, med previjanjem in umivanjem, stomo (vrečko) si potegne dol iz črevesa, prime črevo in ga v nekaj sekundah premučka do krvi. Neredko je vse na previjani krvavo in mala gospodična namazana s krvjo do komolcev.
Res upam, da bo tole minilo kmalu.
Rubin, kako je Gaja?
Dadaegon, kako je Gašper? Sta s tubusom postala kaj boljša prijatelja? Veseli me, da je takšen borec, pa tudi Gaja ni od muh.
Le tako naprej.
_____________________________
Čez petdeset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste živeli, koliko ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. A svet bo morda za odtenek boljši, ker ste bili pomembni v življenju nekega otroka.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Moram pa reči, da sem razočarana nad nekaterimi prijatelji in sorodniki, ki raje prebirajo te vrstice, namesto da bi kdaj poklicali in vprašali kako smo. Ampak kaj čmo, tako pač je. V nesreči spoznaš prijatelja. Sem pa vesela, da imam vas moje rr-jevke, ki mi že od vsega začetka stojite ob strani, z nekaterimi smo stakli prave vezi. Skupaj preživimo kakšno urico na kavici, se slišimo po telefonu, z.s. in se obiščemo. V teh težkih časih je to še kako pomembno. 
.
. Tudi logopedinja je opravila pregled, zelo prijazna ženska. Začeli sva delati vaje, Gaji namreč nagaja jeziček. Po praznikih pa začnemo na polno. Tako, da sledi akcija. Teža je končno začela počasi naraščat in upam, da se ne bo ustavila. 
, no vsaj midva z Bogdanom. 
. Eh, samo jamram, pa to sploh ni v moji naravi. 
veliko veliko zdravja in 
